Milan Kamnik. Kantavtor. Koroški. Kleni. Konstantno kremeniti. S tisto tako značilno iskro v srcu, ki je vidna tudi v njegovih bistrih očeh. Neutrudni snovalec in glasbeni zanesenjak, nezlomljivi borec za koroški in slovenski jezik. »Rojen sem sicer v Slovenj Gradcu, a otroštvo je teklo v varnem zavetju doma, kjer sem bil pod komando tete (mamine sestre) in dedka (maminega očeta), ker me mama ni mogla imeti pri sebi. S karbidom smo streljali, uf, je bilo kar vroče pa nevarno tudi, a – hvala bogu – brez kakšnih negativnih posledic. Pa ena prekrasna češnja mi je ostala v spominu, ki nikoli ni imeli tistih tako značilnih, rdečih češenj, imela pa je take, da bolj sladkih nikoli več v življenju nisem jedel. Tudi prve resne kazni sem bil deležen v tistih časih, ko smo s prijatelji pri sosedu kuro na posodo vzeli pa je nad nas poslal kar policijo in mama je morala svoj oziroma moj delež lepo plačati. Tudi takrat je bilo precej vroče, nevarno pa malo manj!« začne odstirati spomine. »Skakal sem s smučmi, tam, kjer so bile svojčas skakalnice, kakih sto metrov od danes slovite stare gostilne Brančurnik je bilo. Pa v pevskem zboru sem začel prepevati in me je Toni Gašperšič nekako opazil in sem potem pel na prireditvi Veseli tobogan – je pa zanimivo, da nisem pel koroške, temveč prekmursko pesem (Dere sen ja mali bia, op. p.). Tudi k planinskemu krožku sem se vpisal in začel hoditi po poteh slovenske planinske transverzale, sem bil zelo zagnan in sem veliko prehodil, še več pa videl. Ker je bil moj najboljši prijatelj vodovodar, sem to hotel postati tudi jaz, pa sem šel takoj po končani osemletki za vajenca, za stavbnega kleparja, in sem pol leta delal in se učil, pol leta pa v Mariboru v šolo hodil.«
Približno v tistem času je Kamnik dobil svojo prvo kitaro. Akustično, seveda. »Sestrična mi jo je podarila, pa sem se sam začel učiti prvih akordov. Kot vajenec sem marsikaj dal skozi, od tega, da so me iz enajstega nadstropja dol po pijačo pošiljali, samo nisem smel z dvigalom (čeprav je že obratovalo!), temveč vedno izključno peš po nešteto stopnicah, do tega, da me je enkrat en starejši mojster po luft v sosednjo stavbo poslal z ajmarjem (vedrom, op. p.), pa sem mu ga prinesel ravno toliko, kot sem ga prej odnesel, no, enkrat pa me je neki drugi brihtnež, električar je bil, nafopal in sem na gradbišče prinesel kitaro, električno, da bi tam sodelavcem kaj zaigral, ker mi je omenjeni elektrogenij rekel, da bo on elektriko zagotovil, pa je seveda ni, jaz sem pa s tisto kišto, v kateri je bila kitara, ob pol šestih zjutraj po gradbišču paradiral in vse prisotne spravljal v gromki smeh!« nadaljuje iskrivo pripoved. »Vse skupaj se mi je potem dodobra priskutilo in sem se podal na nove študije, na srednjo tehnično šolo v Maribor. Zadnji letnik sem ponavljal, ker sem vedno manjkal zaradi voznega reda vlaka.«
Pa še Junkar zraven
Življenje mu je popestrilo tudi služenje vojaškega roka, ko je bil že dejavni glasbenik: »Vojsko sem služil v Ajdovščini. Najprvo me je pošteno prepihalo, ko pa sem prišel v vojnički bend, je bilo vse bolj znosno. Igrali smo resnično vsepovsod, kako tudi ne, saj sta bila naša pevca Oto Pestner in Nace Junkar, pa tudi preostali člani zasedbe nismo bili kar tako, so nas z veseljem vabili na vse konce in kraje, nam je pa tudi godilo, saj je čas tako hitreje in predvsem bolj zanimivo mineval.«
S Tonijem Apohalom je ustanovil duo Kora, leta 1979 sta zmagala na Popevki vesele jeseni in domov prinesla kar tri zlate klopotce. Leta 1986 je koroški kantavtor zaprosil za status samostojnega kulturnega ustvarjalca: »Nikoli ne bom pozabil, kako je takrat resnično vsa Koroška stopila skupaj in sem dobil neverjetno veliko priporočil in najrazličnejših dokazil o svojem ustvarjanju – ker formalne, ustrezne izobrazbe pač nisem imel –, tako da so mi status odobrili, leta 1997 pa potrdili tudi višjo stopnjo tega statusa in sem bil nekako na konju. Sem imel že tudi poseben ansambel in smo igrali naokoli, da je bilo veselje. Na gimnazijskih plesih pa na porokah, skratka, povsod, kjer so nas hoteli poslušati in se v ritmih naše glasbe sprostiti ali zavrteti.«
Med pripovedovanjem se nemalokrat zazre v neko nedoločljivo daljavo, kot bi podoživljal vse tisto, kar glas na plan spravlja. »Kmalu se mi ponudi tudi posebna poslovna priložnost: v najem vzamem gostilno Pri Toniju v Kotljah. Z Brančurnikovim Simonom (lastnikom omenjene gostilne Brančurnik, op. p.) se podava v Opatijo in opraviva gostinsko-poslovni tečaj za licenco, da postanem tudi – gostinec. Nekaj časa vztrajam v Kotljah, potem pa v najem vzamem lokalček, ki ga poimenujem Levi devžej, in ker ima ta lokalček tudi kar zgledno dvorano, nemudoma organiziram glasbene abonmaje, v programski ponudbi so tudi vrhunska imena iz sveta glasbe, kot, na primer, žal zdaj že pokojni Arsen Dedič pa Josipa Lisac, Zdenka Kovačiček in še in še bi lahko našteval. No, potem se tudi na bazen na Ravnah podam in tudi tam pripravim izjemno uspešen in ljudem všečen program, pet let vse skupaj furam, potem se pa vse skupaj konča. Tam, kjer je bil takratni bazen, danes stoji stanovanjski blok, Ravne pa imajo novejši in lepši bazen,« hiti od spomina do spomina. »Leta 1980 sva z Apohalom, takrat kot duo Kora, izdala prvo malo ploščo, leta 1996 pa izdam, sam samcat, prvi samostojni CD, sledi jih še sedem (dva sem posnel v ZDA, v meni tako ljubem Nashvillu, kjer velemojstri tovrstnega posla poskrbijo za naravnost fenomenalen zvok!). Dobim hčerko in sina, in logično je, da tudi ženo, ki z menoj še zdaj nekako vztraja in se ji za to ob tej mini priložnosti še prav posebno zahvaljujem.«
Najraje ima mežerle
Milan Kamnik v zadnjem času občasno nastopa v majhnem baru, katerega solastnik je Primož Suhodolčan, kot ga predstavi, »izvrstni slovenski pisatelj izvrstnih slovenskih zgodb za mladež slovensko«. Ima pa še kateri konjiček. »Kuham kar rad in pravijo, da je moja goveja župa kulinarični presežek. Jaz pa dobesedno obožujem mežerle. Tudi morje mi je zelo blizu, vsaj toliko, kot so mi bile svojčas gore. Pa včasih se mi kaj lepega dogodi, res lepega, kot na primer pred časom, ko sem nastopil na prireditvi (kjer sicer vsako leto, že leta, nastopam!) Gradovi kralja Matjaža, pa je k meni prišel možakar, poleg je imel petletnega sina, in mi zaupal, da je njegov sinek zmagal na neki prireditvi v vrtcu, in to prav z eno od mojih pesmi. Z veseljem sem mu podaril zadnji, dvojni CD, no, pa je vrli mali nadobudnež odločno stopil predme in brez najmanjše napake zapel tisto mojo pesem. Še dobro, da sem imel sončna očala gor, so skrila moje solze ganjenosti,« sklene pripoved.
Milan, žlahtni koroški posebnež, naj ti ljubi stvarnik vsega dobrega pa še enkrat dobrega nakloni. Zdravja, tega najprvo, in to v neskončnih količinah. Potem pa še kanček vsega tistega, kar ti omogoča, da med nas že desetletja trosiš glasbeno-izpovedne lepote in vrednote.
Rojstnodnevno obdarovanje so omogočili:
Slaščičarna Maxi
Vinska klet Mastnak, Zdravko Mastnak, s. p.
Cvetličarna Gardenia, pasaža Maximarketa
