Med slovenskimi glasbeniki in estradniki bi jih našli sila malo, ki si pot tlakujejo tudi v tujini. Eden tistih, ki jim gre lepo tudi onkraj domačih meja, je pianist in pevec Uroš Perić. Zanj bi lahko rekli tudi, da je v tujini več kot doma, saj se nad vabili in nastopi ne more pritoževati. Čeprav je na sceni šele dobrih dvanajst let, je obredel že dobršen del sveta. Nastopil je že na vseh celinah razen tam spodaj, v Avstraliji. Za svoj največji poklicni uspeh šteje dejstvo, da mu je v Ameriki uspelo osvojiti tudi črnsko občinstvo. Glasba, ki jo igra, jazz in blues, po izvoru, občutenju in interpretaciji namreč tako rekoč pripada črncem. Belce v tej zvrsti težko sprejemajo, Uroša pa so vzljubili. Pravijo mu kar beli Ray, kar je zanj kot nesmrtnega oboževalca Raya Charlesa zagotovo največje priznanje. V zadnjem času pa so nad njim navdušeni tudi Francozi.
V Franciji, če začneva s čisto svežimi stvarmi, so vas vzeli tako rekoč za svojega. V zadnjem času namreč veliko nastopate pri njih.
Res je, ravno ko vam odgovarjam na vprašanja, sem sredi francoske turneje, zaradi česar morava intervju narediti po spletu. Ne vem, kako bi drugače sicer rekel, a pri njih postajam vse večja zvezda. Dvorane, kjer nastopam, so razprodane, kar je razveseljivo, seveda pa tudi na neki način presenetljivo. Nisem namreč le tujec, ampak prihajam tudi z glasbo, ki pri njih sicer ni ravno doma, kot se reče. To ni njihov šanson, denimo. Veliko se pojavljam tudi v njihovih revijah in časopisih. Vse to je zagotovo pripomoglo k rezultatom.
Ste lahko konkretnejši? Ali pa gre za stvari, o katerih še ne morete ali ne želite govoriti?
Ena od francoskih založniških glasbenih hiš se je odločila, da za francoski trg posnamemo zgoščenko. Ta je izšla letos in nadvse ponosen sem nanjo. Kritiko zanjo sta napisala Joel Dufour in Jacques Merle, vodilna francoska kritika za jazz. Zdaj zgoščenko promoviramo na nastopih, in kot sem rekel, so dvorane razprodane. Kot umetnika, ki živi od glasbe, pa tudi kot človeka me to navdaja z velikim veseljem, zadovoljstvom in ponosom.
Ste se torej osredotočili predvsem na Francijo?
Predvsem. Nastope imam tudi drugje po Evropi. Imel sem večjo turnejo po Nemčiji, v živo tudi nastop v najbolj gledanem večernem nemškem televizijskem programu.
Govorite o nastopu, ki ste mi ga omenili že pred kratkim, pred najinim intervjujem, ko sva se usklajevala?
Da. Gre za nastop, med katerim sem imel bronhitis. Zelo zoprna reč, ampak svoje moraš oddelati profesionalno ne glede na vse. Ko sem končal nastop, sem moral takoj za odrom v umivalnik izkašljati veliko kepo sluzi, ker bi se drugače skoraj zadušil (smeh). Ko sem si ogledal posnetek, nisem opazil, da bi bil videti bolan, kar me je presenetilo. Ampak je to dobro, kajti če sam tega nisem opazil, potem je še manj občinstvo. Ko sem nazadnje pogledal posnetek, je imel več kot dvanajst milijonov ogledov. Kdo bi imel kaj proti takšnemu bronhitisu? (Smeh.) Posnel sem tudi vokal za reklamo za Republiko Južno Afriko. Ne vem, kako so prišli do mene. Bila je dobra ponudba in sem jo sprejel. Reklama za avtomobilski del tracker je bila uspešna tudi na tekmovanju reklam z vsega sveta. Vokal sem posnel tudi za slovenski trgovski center Hofer.
Tudi v Franciji so visoke poletne temperature, ki so lahko moteče in izčrpavajoče. Če se malce pošaliva, ni naključje, da se vaše misli vrtijo že po zimsko?
Da, vroče je tudi tu, pogosto zoprna reč. Ampak saj je navsezadnje poletje. Drugače pa da, z mislimi sem tudi že v zimskem času. Kot marsikateri glasbenik sem si tudi sam že leta želel posneti božični album in želja se mi uresničuje. Počasi končujem največji projekt doslej, in sicer z Big bendom RTV Slovenija, Simfoniki RTV in Mladinskim pevskim zborom RTV. Pesmi zanj sem izbiral zelo dolgo in skrbno. Aranžmaje mi bo naredil Lojze Krajnčan. Decembra smo imeli v Cankarjevem domu t. i. poskusni božični koncert in je bil razprodan. Ravno zaradi tega smo se podali v studio, da v miru in pravočasno posnamemo album. Nekaj malega nas še čaka, izid bo letos malo pred božičem.
Rdeča nit najinega pogovora je glasba. Pri tem ne moreva mimo žalostnega dogodka, ki se je močno dotaknil tudi vas. Preminila je Sheila Raye Charles, hči vašega velikega vzornika. Vidva se nista le osebno poznala, ampak sta bila tudi dobra prijatelja.
Zelo žalosten in šokiran sem bil, ko so mi sporočili novico o njeni smrti. Imela je raka na dojkah, a me je vseeno presenetilo. Spoznala sva se prav zaradi njenega očeta in njegove glasbe. Bila sva dobra prijatelja, bil sem tudi pri njej oziroma njih doma, kjer sem spoznal nekatere druge Rayeve otroke, sorodnike, sodelavce. Velikokrat mi je rekla, da sem kot reinkarnacija njenega očeta in da sem ji kot brat. Skupaj sva tudi nastopala, med drugim sva pela na več kot dvajsetih tujih festivalih, pred nekaj leti pa je bila tudi posebna gostja na mojem koncertu v ljubljanskih Križankah. Bila je srčna ženska, z občudovanja vredno močjo, s katero se je dvignila nad lastno življenje in se izkopala iz brezen, ki jih ni bilo malo. Ne vem, ali obstaja posmrtno življenje, a upam, da bosta zdaj lahko več skupaj z očetom in da bosta nadoknadila zamujeno. Takoj ko sem izvedel za njeno smrt, sem ji posvetil prvi naslednji koncert v Franciji. V njeno čast pa bodo tudi vsi preostali poletni koncerti.
S Sheilo vas je vezalo posebno prijateljstvo, srečali in spoznali pa ste še več drugih svetovno znanih obrazov iz sveta estrade, politike... Je kdo na vas naredil posebni vtis? Vas morda presenetil?
To pa ni prav lahko vprašanje in težko odgovorim. Pa ne zato, ker bi želel ali ne želel kogar koli izpostavljati, ampak ker je res težko. Pa tudi ljudje smo različni. Zato bo verjetno najlažje posploševati, kar je sicer najtežje. Osebno se mi je zdelo pri večini tistih, s katerimi sem se srečal, zanimivo in presenetljivo predvsem to, da so za odrom čisto preprosti ljudje. Ne seveda vsi in ne enako, a vendarle. Čeprav so okrog večine po navadi cele ekipe ljudi, se je z njimi lahko pogovarjati. Konec koncev smo vsi ljudje in vsi krvavi pod kožo. Na nastop oziroma na vrsto mora počakati pač vsak, ne glede na to, kako velika zvezda je. Vedeti pa moramo tudi, da zvezdništvo ni lahka stvar. Biti priljubljen in uspešen je že res zelo prijetno, so pa s tem povezane tudi druge stvari, ki pa niso vedno in najbolj prijetne, in to moramo razumeti ter sprejeti.
Veliko nastopate, pogosto ste dolgo odsotni zaradi potovanj v tujino. Doma imate mlado družino. Kako usklajujete poklic in družinsko življenje?
Težko, a se trudim, kolikor se le da. Moj poklic je takšen, da sem veliko odsoten. A če nisi z občinstvom, te pozabi. Ko sem doma, se posvečam družini in se ukvarjam s sinom. Ne mislim na delo, ampak živimo kot druge družine. Rad stopim tudi za štedilnik in kuham, domišljiji in možnosti kombinacij dam povsem prosto pot. Haha, še toliko bolj, ker potem pomiva in pospravlja posodo partnerica Urška. Za Nikolo je takrat, ko me ni, Urška v vlogi obeh staršev, pri roki pa so tudi dedki in babice. Kot sem rekel, res sem precej odsoten, a se trudim nadoknaditi. Nikola je pred kratkim dopolnil dve leti, in čeprav sem že od septembra lani veliko odsoten, sem se potrudil, da smo bili za rojstni dan skupaj. Ne glede na nastope. Brez njih sicer ne gre, saj živim od glasbe, a izpustiti kakšnega se mi zdi edino pravilno in ni konec sveta. Vez z otrokom je preveč pomembna, da bi jo človek zapostavljal, čas pa, kot vemo vsi, beži prehitro. Ko sem odsoten, smo v stiku po telefonu in po spletu. Ne bi rad zamudil preveč stvari, ker so neponovljive. In rad bi, da me partnerica in sin ne poznata le z zgoščenk in iz medijev.
