Matija Puž je zaljubljen v Španijo. »Ker združuje strast, vroči temperament, raznolikost in živobarvnost. V to deželo me bo, mislim, vleklo vse življenje. Tja pobegnem vsakič, ko mi čas dopušča, in bržkone bo tako tudi v prihodnje,« nam pojasni 28-letni Ptujčan.
Predvsem, dodaja, so mi všeč tamkajšnji ljudje. »Moje izkušnje s Španci so zelo pozitivne, celo navdihujoče. Če sem iskren, bi rekel, da jim kar malo zavidam. Kljub razmeram, v katerih živijo, in času, ki je vse prej kot lahek, življenje zajemajo s polno žlico in z nasmehom na obrazu. Delajo kot vsi drugi, se veselijo, žalujejo, hodijo v trgovino, k zdravniku, na pošto, na banko – ampak vse to počnejo, se mi zdi, z veliko več lahkotnosti in neobremenjenosti.«
Plus Minus Šoping |
V primerjavi s Slovenci so veliko bolj odprti. »Španci se veliko objemajo. Pravzaprav se stisnejo vsakič, ko se zagledajo, medtem ko se mi le previdno gledamo in si hladno podamo roke. Ljudje so tam tudi precej bolj zaupljivi, novega človeka veliko prej sprejmejo za svojega in mu dajo možnost za spoznanstvo.« Vseeno, pravi, je bil razočaran nad njihovo nehigieno. »Umazanija v nekaterih predelih Španije je res neznosna. Papirčke, cigaretne ogorke, olupke arašidov mečejo kar po tleh v lokalu, da je videti, kot bi imeli tam manjše smetišče. To sem opazil predvsem v večjih mestih, kot so Madrid, Valencia in Barcelona, pa tudi na Ibizi.«
Španska kulinarika pa mu je zelo pri srcu
»Kot velik gurman in raziskovalec okusov sem se vsekakor zaljubil v paeljo, pa naj se sliši še tako klišejsko. To je najbolj značilna španska jed, podobna rižoti. Navdušili so me tudi tako imenovani pinchosi,« pove glasbenik. Pinchosi so prigrizki, ki se razlikujejo od regije do regije in so pogosto vključeni kar v ceno pijače. Od najpreprostejših, kot so arašidi, olive, slan krompirček, do pršuta, sira, inčunov, tortilj in sendvičev. »Imajo tudi vrhunska vina, kot je recimo la rioja. To je izjemno aromatično rdeče vino, ki v ustih pusti sled sadja in medu, vsak požirek pa je prava fantazija,« še doda Matija.
Španija ga je tako navdušila, da želi obiskati še več dežel, ki so povezane z njo. »Moje naslednje večje potovanje bo vsekakor Mehika, o kateri razmišljam že zelo dolgo. Ne nazadnje se to pozna tudi pri mojem delu – pojem mehiške rancehere pa tudi španski flamenco. V glasbi, ki jo ustvarjam, so pretežno sicer šansoni, ampak zelo rad se preizkušam v ritmih, ki so mi blizu, in španska glasba se mi vsekakor zdi zelo mamljiva.«
Sicer pa je cilj njegovih potovanj predvsem širjenje obzorij, spoznavanje novih kultur in ljudi. »Prav tam po navadi tudi črpam navdih za delo. Španija mi je dala še večjo strast do življenja in glasbe, ki jo ustvarjam. Vsakič, ko obiščem državo s takšnim temperamentom, se opomnim, da se živi samo enkrat in da moramo zato znati uživati.«
