Pred leti, ko je bil legendarni Lojze Slak še živ, je njegov Sodolenjec in prav tako legendarni Tone Pavček dejal: »Njega moraš imeti rad. Ker je Dolenjec, ker je tam tako lepo, ker so tam griči, vinogradi, najlepše trave in najbolj modro nebo. Njegova glasba pa je spomenik vsemu temu. Prepričan sem, da mu bo gospod Bog, ko ga bo poklical, dejal: 'Ljubi Lojze, pridi v raj in še meni kaj zaigraj!'«
Štirje Lojzeti, dve Ivanki
Žal je že pet let in pol, odkar je septembra 2011 ugasnilo njegovo življenje. Po 500 napisanih pesmih, 5000 koncertih in veselicah, pet milijonih prodanih plošč, kaset in zgoščenk je za vedno utihnila njegova diatonična harmonika. A v sredo, 8. februarja, prav na naš kulturni praznik, se bodo v ljubljanskem Šentvidu znova zaslišale priljubljene pesmi V dolini tihi, Čebelar, Po dekle in številne druge. Že od maja v Teatru Šentviškem več deset ljudi, od otrok do upokojencev, živi in diha za gledališko-glasbeno predstavo En godec nam gode, v kateri bo legendarni glasbenik znova zaživel.
Predstava je nastala po istoimenski knjigi pisatelja Ivana Sivca, scenarij je napisal Roman Končar, režiral jo je Brane Kopač. V njej Lojzeta Slaka igrajo kar štirje igralci, dve igralki njegovo ženo Ivanko, dvojni so Fantje s Praprotna. Ne manjkata niti lika Vilka in Slavka Avsenika in številnih drugih osebnosti, ki so bile del življenja legendarnega glasbenika. Ki pa ni bil samo vrhunski glasbenik, ampak predvsem izjemen človek, o čemer smo se prepričali tudi v dvorani Ljudskega doma Šentvid v četrtek, ko smo se srečali z nekaterimi člani Teatra Šentviškega nekaj ur pred večerno generalko. Nobene treme ni bilo začutiti, zato pa ogromno veselja, ljubezni in ponosa, da so del zgodbe o Lojzetu Slaku. Po žaru in zanosu, ki je vel iz njihovih besed, lahko rečemo, da je pol Šentvida živelo in še živi za to predstavo. Z dušo in srcem so se lotili te svoje prostočasne aktivnosti, prav tako kot je bil Lojze Slak z dušo in srcem predan glasbi.
Slak ga je učil
»Po poklicu sem mizar, v prostem času pa Slak,« se nasmeje Martin Bučan, ki igra 50-letnega gledališkega junaka Slaka. Z njegovim likom ju veže osebno poznanstvo, saj je njegov oče, ko je bil še otrok, godcu Slaku, s katerim sta bila znanca, povedal, da bi njegov sin rad igral harmoniko. »Pa ga pripelji k meni,« mu je rekel in ga naučil prvih prijemov na harmoniki. Že 40 let jo igra, in tako je postal Slak v predstavi, na kar je zelo ponosen. »To je zame izjemna čast, saj imam njegovo glasbo zelo rad. Spomnim se ga kot zelo veselega in hudomušnega gospoda. Kadar smo se srečali, se je rad pošalil z mano. 'Živijo, Martin, a imaš že kakšno punco, pridi mi jo pokazat, da vidim, kakšen okus imaš,' mi je govoril v mladih letih,« pripoveduje Martin.
Tudi režiser predstave Brane Kopač je umetnik samo v prostem času, po poklicu pa je mizar, ki na Tirolskem montira pohištvo. Za predstavo je porabil skoraj ves svoj dopust, na srečo pa so mu pri režiranju pomagale dve asistentki in skoraj vsa ekipa šentviških domačinov. »Res nas je veliko, od osemletnega Luka Jenka, ki igra najmlajšega Lojzeka, do 75-letnega Iva Cedilnika, ki igra več vlog. Pa še iz drugih krajev smo si jih morali nekaj izposoditi, na primer Grajski oktet iz Moravč,« pripoveduje režiser.
Pri tem je poudaril, da ne gre za muzikal, saj je besedilo igrano, pesmi pa pete, in izpostavil, da je (bil) glavni izziv pri tej predstavi ravno množična zasedba. »Skoraj 50 ljudi postaviti na oder ni mačji kašelj. In jih potem, med predstavo krotiti tam zadaj, v zaodrju. Pri tako velikem številu je bilo tudi zelo težko uskladiti vse termine za vaje in nastope, saj je večina nastopajočih v službi ali šoli,« pripoveduje režiser predstave.
Brane Kopač še ponosno pristavi, kako veseli so sodelovanja z družino Lojzeta Slaka. »Takoj ko je bil scenarij narejen, smo šli z njim h gospe Ivanki Slak in sinu Robertu Slaku, ki sta bila zelo zadovoljna. Predlagala sta nam nekaj sprememb, ki smo jih seveda sprejeli, predvsem sta želela vključiti vse Lojzove sodelavce. Poleg tega sta nam pomagala tudi z rekviziti. Posodila sta nam grammyja, diamantno ploščo in krono kralja polk in valčkov, iz njih smo izdelali replike. Uredila sta tudi, da je Martin Bučan za predstavo dobil posebno dobro harmoniko izdelovalca Antona Prostorja s Podbrezij.«
Predpremiera in premiera te edinstvene predstave sta že davno razprodani. V Šentvidu imajo še pet ponovitev, zanjo pa se zanimajo od vsepovsod. Najbolj pa se Šentvidčani veselijo gostovanj v Slakovi rodni Dolenjski.
| Ena sama srčnost ga je bila! »Lojze je bil človek odprtega srca, hudomušne duše, ena sama človeška srčnost. Kar nekajkrat sem imel priložnost in čast nastopiti z njim in vedno znova sem bil ganjen, ko sem videl, kako zelo so ga imeli ljudje iskreno radi. Klen možakar, izvrsten glasbenik, takšnih, žal, ne delajo več! Zato mi je bilo v veliko čast, da sem tako bogato življenje velike legende spravil v gledališko-glasbeno odrsko dogajanje. Klanjam se režiserju in vsem tem ljudem iz Teatra Šentviškega, ki imajo srce na popolnoma pravem mestu. In neizmerno voljo in ljubezen do vsega lepega in dobrega,« pravi Roman Končar. |
