V slovenskem filmu se ne bo več slekla

Maja Martina Merljak ni le klasična igralka, ampak igralka, ki zna svoj talent izkoristiti tudi na drugih področjih, kot je na primer petje. Ali ju celo združiti. V zadnji vlogi v muzikalu Cvetje v jeseni, kjer igra naslovno vlogo Mete, je dokazala, da oboje obvlada.

Ne mara 
primerjanja z vlogo

Ko se dobiva v ljubljanskem Tivoliju, kamor rada zahaja, tridesetletnico najprej povprašam, katera vloga ji je najbolj blizu in Maja odrezavo reče: »Vse in nobena,« se nasmeji. »Jaz sem jaz, vloga je vloga, zato je primerjanje z liki popolnoma napačno in prinese tudi nekaj, kar igralci naravnost sovražimo. V vsako vlogo bom vnesla sebe, v vsaki bom poskušala najti povezave s seboj, saj jo bom tako tudi lažje razumela. Zato dva igralca nikoli iste vloge ne naredita enako in ravno v tem je čar umetnosti. Zelo je zanimivo, ko slišim ljudi po kakšni predstavi reči, uf, tale vloga ti je pa prav pisana na kožo. Ampak veš, kaj je najbolj zanimivo? Da mi to isti ljudje rečejo za več med seboj popolnoma, ampak res popolnoma različnih vlog. Kje je torej resnica?« O svojih interesih na več področjih pove: »Delam tisto, ker me zanima in za kar imam recimo temu določene danosti, na primer posluh. Zato se šolam v petju, zato pojem.«

Z Nino na Ibizi

Ko sem bila malo mlajša, sem delala tudi veliko stvari samo zato, da sem izkusila, ali me stvar zanima ali ne, ali se kaj v meni premakne ali ne. Mislim, da je to za mladega človeka dobro. Tudi tiste stvari, ki jih danes ne bi delala več, so v meni zapisane kot bogata izkušnja, ki mi bo morda nekoč prišla celo prav. Ko si mlad, ni dobro reči ne,« se nasmeji. In kaj najraje od teh stvari počne? »Vse in nobeno,« se ponovno nasmeji. Nina Pušlar je njena alternacija v Cvetju v jeseni, zelo dobro se razumeta tudi zasebno. »Skupaj sva bili tudi na Ibizi. Zelo sva se pokompali. Ninči je the best. Mediji so takoj na začetku radi pisali, da sva tekmici, jaz pa sploh nisem pomislila na to. Imam izkušnje z alternacijami in nikoli ni bilo tekmovanja, tudi zaradi tega, ker vsaka od naju dela vlogo drugače, kar je absolutno prav. Tudi v marsikaterih pogledih sva si zelo podobni, da je kar malo strašljivo.«

Hrepeni po veliki ljubezni

Ko se sprehodiva, mi pove, da ji je zgodba Cvetje v jeseni že od nekdaj blizu. »Lepo mi je bilo delati to predstavo, igrati to zgodbo, ustvariti mojo Meto. Kmalu začnemo znova, v Španskih borcih, in že komaj čakam.« Tako kot Meta, tudi ona hrepeni po veliki ljubezni. »Majhnih ljubezni se sploh ne grem. Zares, na veliko, globoko in intenzivno ali pa nič.« Ko jo vprašam, ali kmalu načrtuje poroko, v smehu odvrne: »Kmalu je zelo relativen pojem. Enkrat ja. Upam, da še prej kot upam.« Nedavno sta s fantom Juretom praznovala peto obletnico. »Seveda so vzponi in padci, ampak vedno je najlepše tisto obdobje tik po krizi, ker se mi zdi, da se na novo zaljubiva.« Povprašam po receptu, kako se na novo zaljubita, Maja po premisleku reče: »Vzameva si čas in se veliko pogovarjava. Pa zavedanje pomanjkljivosti v zvezi, to je po mojem mnenju ključno.« Prosti čas najraje izkoristi ravno s svojim fantom. »Zelo veliko gledava filme, greva na izlete, bereva, čohava Zeca ... Pa z družino, sedmimi nečaki in prijatelji sem tudi zelo rada. Obožujem večerje s prijatelji, moram spet kakšno organizirati.«

Strastna voznica

Že dolgo sanja o svoji hiški v sožitju z okoljem, narava ji zato veliko pomeni. »Mir, sprostitev, rekreacijo, življenje. Okolje, v katerem bom živela čez nekaj let.« Sicer pa jo lahko pogosto srečamo tudi v avtomobilu. »Sem strastna, ampak umirjena voznica. V vožnji zelo uživam, veliko bolj, če vozim sama kot če me kdo drug.« Vprašam, kam se najraje zapelje. »Čim dlje! Ne maram pretirano vožnje po mestu, semaforji in prometni zamaški me kar ubijajo, uživam pa v vijuganju po lokalnih cesticah. Odkar imam svojega rdečega twinga je tudi mestna vožnja užitek. Ne vem, nekaj je mestni avto, terenski avto, avto za dolge relacije ... Kar švigam med ulicami in avtomobili ... Uf! «

Vsekakor je zapeljala Maja mnogo moških, ko je odvrgla oblačila v filmu Pokrajina št. 2. O tem, ali smo Slovenci glede golote konservativni, odgovarja: »Bila sem presenečena, kako zelo. Celo med ljudmi iz moje stroke so bili le redki tisti, pri katerih sem čutila iskreno neobremenjenost. Slovenci bi se morali nehati skrivati za navideznimi liberalnimi nazori, ker jih iskreno čuti zelo malo. Je pa moderno in urbano biti odprt, ne? Ampak ... Spoznanje oziroma priznanje je pol poti do spremembe, ne?«

Gola brez grive

Ravno ta film ji je zaradi vrhunske igre prinesel nagrado vesna. »Ko je prišel ven, se je več govorilo o mojih golih prizorih kot pa o njem. Veš, koliko igralk pred mano in po meni v Pokrajini št. 2 je igralo prizore, v katerih so bile gole, a kot opažam med pogovori, nihče se ne spomni, da bi se okrog katere v povezavi z goloto dvignilo toliko prahu. In ta prah je tudi mojo vesno zaprašil!« Tega ne bi več ponovila, saj jo še vedno sprašujemo o goloti. »Ne, in prav si rekla, ravno zato, ker me vsi sprašujete o goloti, se pred slovensko javnostjo teh podvigov ne bi šla več. Samo zato, ker sem že utrujena od vprašanj, komentarjev, prepričanj in predvsem ozkoglednosti. Drugače ne čutim ne obžalovanja – prej ponos na vlogo, nagrado in ves film – ne kakršnih koli predsodkov do golote. No, saj Pokrajina je zdaj že tako daleč, da tudi ljudje vse manj sprašujejo o tem, kar me pomirja.« Vprašam jo, kaj ji pomeni golota: »Telo brez oblek. Stanje telesa na dnevni bazi,« se nasmeji.

Sicer pa bi bila Maja gola brez bujne grive, pravi celo, da jo je gojila. »Dejansko veliko skrbim za lase. Vseskozi uporabljam maske za lase, čim manj jih likam in navijam, tudi veliko vitaminov jem. « Za mladostni videz pa skrbi s t. i. teenliftingom. »Teenlifting je odlična metoda za trening obraznih mišic, filozofija pa je v osnovi podobna kot pri jogi obraza, ki je pri nas zelo poznana, vendar sta si metodi predvsem po intenzivnosti in specifiki treningov kar precej različni.«