V Shakespearju je tolkla dolenjščino

V 70. letih rojena lepotica pride tudi tako oblečena, s hlačami na zvonec, kar je najnovejši hit. Med sprehodom po ljubljanskem parku Tivoli razkrije, da je moda njen hobi. »Jaz sem spletni nakupovalec. Zvečer, ko se vse umiri, so trgovine še vedno odprte,« se nasmehne. »Popoldne sem s hčerko Marli. Kadar sem prosta, z njo preživljam čas, tako da ne hodim po trgovinah.« O še enem otroku za zdaj ne razmišlja, za profesionalno pot pa ima še veliko želja in načrtov. Trenutno v Mestnem gledališču ljubljanskem pripravljajo novo predstavo v režiji Nejca Gazvode. Še vedno igra tudi v predstavi Veliki Gatsby, vidimo pa jo lahko v komični drami Ljubimo in nič ne vemo. Nič ne vemo tudi o njenem partnerju, Tjaša na kratko razloži: »Najbrž nimam kaj takega za povedati, da bi bilo tako zelo zanimivo in bi vse zanimalo.« Zato pa raje govori o hčerki, s katero pogosto preživljata čas ravno v tem parku.

Marli je stara dve leti. Kako usklajujete vlogo mamice z vsemi vlogami, ki jih imate v gledališču?

Svoje delo in obveznosti kar uspešno usklajujem z vlogo mame. Če si dobro organiziran, gre vse. Dopoldne, ko imamo v gledališču vaje, je Marli v vrtcu, popoldnevi so najini, greva na igrišče, na kolo, na sprehod v park, na telovadbo, na lutkovno predstavo ali pa se igrava doma. Kadar nimam zvečer predstav ali vaj, jo dam spati in ji preberem pravljico. Večinoma so moji vikendi prosti, tudi ta čas preživiva skupaj.

Se vam zdi, da je igralski poklic prijazen do mamic? Ali vas ravno to, da včasih hčerke zaradi poklica ne morete dati spati, zmoti?

Mislim, da smo v teh časih starši precej zaposleni, in to verjetno velja za vse poklice. Igralski je zaradi specifičnega urnika malo drugačen, ampak mislim, da mi kljub temu dopušča, da lahko dovolj časa preživim s hčerko. Svoj poklic imam rada, težko si predstavljam, da bi počela kaj drugega, tako da so tudi večerne predstave nekaj, kar sem sprejela že zdavnaj, in je to moj način življenja. To, da me kdaj zvečer ni, je del našega življenja, vsi smo se navadili na to, tudi hčerkica.

Boste hčerki, ko se bo odločala za poklic, svetovali igralstvo?

Najbrž ne. Če pa se bo zanj odločila, jo bom podpirala, kot so mene podpirali moji starši. V življenju jo predvsem želim vzgajati, ji stati ob strani, jo vzpodbujati in ji po svojih najboljših možnostih svetovati.

Je v Sloveniji težko biti igralec? Če pogledamo samo, kako malo filmov je bilo posnetih v zadnjem času, bi lahko sklenili, da ni obetavno.

Mislim, da nikjer na svetu ni lahko biti igralec. Ni vse odvisno samo od talenta, ampak tudi sreče, videza, značajskih lastnosti, predanosti delu in včasih tudi od tega, da si preprosto ob pravem trenutku na pravem kraju. Zase moram reči, da je moja igralska pot potekala kar lepo. Seveda ne vedno gladko, ampak so vsi padci, porazi ali grenke izkušnje poskrbeli, da se znam boriti, se postaviti zase in da sem tudi skozi vse te izkušnje rasla in zorela. Mislim pa, da sem imela na poklicni poti veliko priložnosti, delala sem na televiziji, dobila nekaj odličnih filmskih vlog, predvsem pa imam že vse od akademije možnost ustvarjati v gledališču. Že nekaj let sem zaposlena v Mestnem gledališču ljubljanskem, kjer sodelujem z odličnimi ustvarjalci in krasnimi soigralci.

Vas je kdaj mikalo, da bi se zaradi poklica preselili kam drugam? V tujino ali celo v Hollywood?

Mogoče sem se nekaj časa spogledovala z mislijo, da bi šla v New York, ker je tam živela moja sestra in sem dolge počitnice preživljala pri njej. Res pa je, da sem imela takrat doma v Sloveniji vedno ogromno dela, ki me je veselilo, je bilo raznoliko in zanimivo, zato se za odhod v tujino nisem nikoli zares odločila.

Mnogim ste se zasidrali v srca po vlogi v TV Dober dan. Se vam zgodi, da za vami še kdo vzklikne Anči?

Prav imate, še vedno je veliko ljudi, ki me poznajo predvsem po vlogi Ane Ban v televizijski seriji TV Dober dan. Serija je bila zelo priljubljena in glede na to, da jo vsakih nekaj let še kar vrtijo, lahko trdim, da ima še vedno precej širok krog gledalcev. Nedavno se mi je zgodilo, da so prišle k meni tri šest ali sedem let stare deklice, v rokah so imele bele listke in so me z občudovanjem v očeh prosile za avtogram. Seveda sem bila presenečena, saj je od snemanja serije minilo precej let in sem vmes počela že toliko različnih stvari, ampak očitno ima ta serija nekaj brezčasnega in neko simpatičnost, prisrčnost, ki še vedno osvajajo gledalce. Na ulici se zelo redko zgodi, da bi me kdo poklical Anči, se pa še, in vsakič znova sem neskončno presenečena. (Smeh.)

Dopolnili ste 40 let. Vas kaj skrbi zaradi let?

Težko bi rekla, da me skrbi, vseeno pa nisem čisto indiferentna do svojih let. Moram priznati, da se v svoji koži počutim dobro, skozi leta sem nabrala veliko izkušenj, znanja, samozavesti, tako da se zavedam tudi dobrih plati tega, da postajam starejša. Hkrati pa sem v poklicu, kjer sta cenjena mladost, lep svež videz, in tudi vlog za ženske v zrelejših letih je manj … Tako tudi mene tu pa tam kdaj zaskrbi, ali so moje skrbi utemeljene, pa se bo izkazalo čez čas.

Shakespearjeva Julija bo verjetno ostala vaša neizpolnjena želja. Ali še vedno upate, da boste nekoč zaigrali v tej vlogi?

Prav imate, Julija zagotovo nikoli ne bom več. (Smeh.) Mogoče si bolj kot to želim, da bi se spet kdaj resno spopadla s Shakespearjem, te priložnosti še nisem imela, razen na akademiji, pa še takrat smo iz tega naredili vrhunski hec. Uprizorili smo namreč Sen kresne noči in igrala sem moško vlogo enega od obrtnikov, govorila sem v dolenjščini.

Sicer pa ste videti čudovito. V čem je skrivnost?

Hvala za kompliment. Ni skrivnosti. Trudim se zdravo prehranjevati, piti veliko vode, se rekreirati, hoditi v naravo, skrbeti zase, čeprav mi nič od naštetega ne uspe početi redno. Mogoče pri vsem skupaj pomaga tudi to, da imam res aktivno življenje, da imam poklic, ki ga opravljam nadvse rada, in da sem obkrožena z ljudmi, ki jih obožujem.

Mnogo igralk sega po številnih metodah za ohranitev mladosti. Ste kdaj o tem razmišljali tudi vi?

Odvisno, kaj imate v mislih. Ena od metod je tudi dobra krema za obraz in skrbna nega, tega se poslužujem že mnogo let. O drugih metodah za zdaj niti ne razmišljam.

Za konec pa še nekaj, kar bi mogoče najraje pozabili. Pred desetimi leti sva se na prireditvi Viktorji pojavili v enakih oblekah. Kako se tega spomnite?

Ni bilo slabe volje. Mislim, da sva se prav nasmejali. Saj sva se še pohvalili. A ne, da sva si rekli, kako sva fajn?! (Smeh.) Bila je res lepa obleka, z zlatimi nitkami, nekaj čisto posebnega.