V ribiški vasici našla neokrnjeno Malto

Sem izjemno navezana na dom, obenem pa uživam v potovanjih. Moj seznam potovalnih želja je dolg. Zelo mi je bila všeč Irska, vsakič znova se tudi zaljubim v Kornate. No, v še posebno lepem spominu pa hranim Malto,« nam pove rockerica, pevka pri skupinah Billysi in Kung Fu ter novopečena radijka, moderatorka na Anteni Urška Majdič. »S fantom Rokom sva jo obiskala lani poleti. Šlo je za hitro odločitev, zaradi neke ugodne ponudbe prevoza in nastanitve, preostalo sva si organizirala sama. Ravno to raziskovanje – peš ali z lokalnim prevozom – sproži najboljše dogodivščine. Minus pa je bila dolžina potovanja, le pet dni, a sva ta čas res maksimalno izkoristila.«

Maltežane opiše kot »zanimivo jed, v kateri se mešajo ostrejše, orientalske začimbe z blagimi, mediteranskimi«. Že prvi dan dopusta sta ugotovila, da imajo domačini deljeni urnik z veliko vmesnega počivanja in da radi barantajo. »So pa zelo prijazni, radi pomagajo. Tako sva dobila nekaj super namigov in našla prevoz hitrega čolna za polovico turistične cene. Na plaži sva se zaklepetala z dvema reševalcema, ki sta bila tako zabavna, da smo se že povezali za naslednji obisk. Ki bo seveda boljši, ker bo prek nekega njunega sorodnika, ta pa nama bo menda pokazal najboljšo lokalno plažo in gostilno, kjer je že dvakrat obedoval Bruce Willis, celo družina Pitt-Jolie se, pravita, rada oglasi tam,« se nasmehne simpatična Urška.

Najbolj jo je presenetila njihova jezikovna pestrost. »Uporabljajo angleščino, arabščino, italijanščino, hebrejščino – vse in hkrati nič od tega. Malteščina ima zanimiv zven, ki mi je bil nekam znan, a vseeno zapleten. Na Malto se predvsem zaradi strateške lokacije in seveda zgodovine steka več kultur. Zaradi tega se mi je na trenutke zazdelo, da sem v filmu, kjer se nekdo igra s kulisami – enkrat je Grčija, drugič južna Italija, tretjič me je spomnilo na severno Afriko. Prebivalci zrcalijo to odprtost in temperament. Najino potovanje je bilo močno prekratko, da bi lahko delala zaključke, a splošni vtis je bil – zelo prijazni in odprti prebivalci, ki pa radi poskočijo, kadar preblisne sijaj kovanca.«

Urška pravi, da ima na večini potovanj težave s hrano, zato se na to že vnaprej pripravi. »Z jedilnika, kolikor se le da, črtam hrano živalskega izvora. Na Malti sem si s tem močno zožala izbor ponudbe. Hitra prehrana se ponuja na vsakem koraku, po mestu pa je lažje najti brezplačen wi-fi kot navadno trgovino, ki prodaja sadje in polnozrnate žemljice. Najhujši je bil zajtrk v hotelu. Povsem brez domišljije, okusa in s postrežbo kot iz skeča Monty Python, ki si jo dovolj zgodaj zjutraj na eno zaspano oko k sreči pripravljen dobrodušno prezreti. Poskusila pa sva lokalno specialiteto – zelenjavno juho s kuskusom in ribo z močnimi aromatičnimi zelišči ter lokalno namizno vino.«

Načrte, kaj si bosta ogledala, sta si delala sproti. »Želela sva videti čim več zanimivih stvari in za to zapraviti čim manj. Spontanost je del načrta! Držala pa sva se urnika krožnega avtobusa Hop in hop out. Odlična ideja. Plačaš vstopnico za ves dan in potem se voziš, dobiš slušalke, avdiovodnik in zemljevid. Odločaš se, kje izstopiš, in čez tri četrt ure lahko skočiš na naslednji krožni bus z isto vstopnico. Na tak način sva si v enem popoldnevu ogledala glavne znamenitosti Goza in se navdušila nad megalitskimi svetišči, razgledom z vrha pečin na rajske peščene in preobiskane plaže in se zatrapala v neko preprosto, ljubko ribiško vasico, sramežljivo skrito pred maso turistov. Sploh ni bila omenjena v vodniku in oba sva se strinjala, da bi bila to najina destinacija, če bi se še kdaj vrnila v te konce. Comino naju je razočaral, saj čudovite naravne danosti zaradi množice turistov sploh nisva mogla doživeti.«

Malteška nonšalantnost ob gorah smeti ali nečem pokvarjenem na pločniku bi bržkone presenetila celo naše državljane, ki smo vajeni dolgo trajajočih popravil, meni Urška. »Oprema nekaterih obratov, poleg najinega hotela, pa je bila gotovo čudovita v času, ko so jo postavili – nekje v 70.,« se zasmeje. »Malta kriči po investitorjih. Napisi za prodajo nepremičnin visijo kot žalostne zastave krize, ki jih gloda od znotraj. Kljub temu so kulturni čar Valette in predvsem naravna lepota in energija otoka Gozo tisto, kar prevladuje v najinem spominu na te počitnice.«

Pustolovščinam sta se predajala vse do konca dopusta in se ob tem, pravi glasbenica, kar nekajkrat pošteno nasmejala: »Kot rečeno, sva želela popolnoma izžeti najin čas počitnic in zato izkoristiti tudi zadnji dan. Kot bi bila totalna turistična amaterja, sva šla v slogu Indiane Jonesa na sprehod na vrh neke vzpetine nad plažo. Razgled je bil sijajen, drugega pa ničesar – razen žgočega sonca, žalostnih razvalin hotela in suhega grmovja, okrašenega s toaletnim papirjem. Sprehod se je nadaljeval dol proti plaži, z briljantno idejo, da se bova ohladila v tisti sinje modri vodi. Prašna pot s kotalečimi se kamni ni bila noben izziv v primerjavi s preskakovanjem brisač, kotalečih se senčnikov in peska, ki je obarval najine superge. Končno – nagrada: vsa pregreta komaj čakava na plavanje, čeprav je bilo tokrat sumljivo malo ljudi v morju. Greva mimo že znanega reševalca, ki pa ni imel časa za klepet, saj je imel vrsto ljudi, ki jim je dajal obkladke in njihovo kožo spiral z nekim pripravkom. 'Meduze so. Prav ponorele so. Na vajinem mestu ne bi šel niti s konico prsta v vodo,' nama je svetoval. V znak uporništva sva si drznila v vodo, a le do kolen. No, Rok si je upal celo skočiti noter. Za kakšno minuto. Nato pa sva šla raje na pivo,« se za konec nasmehne Urška.

Destinacija: Malta

Plus: naravne danosti. Skale in votline kot morske umetnije. Ljubki balkončki Valette. Preprosta ribiška vasica, ki jo je obšel turistični avtobus, in še in še.

Minus: smeti po principu »bo že kdo uredil, ko bo dovolj velik kup« in klima na avtobusu s ciljno temperaturo Sibirije.

Šoping: naravno milo, malteški med, glineni izdelek z malteškim križem, naravno eterično olje, pleten moder klobuk.