V prostem času hodi na šahovske turnirje

Vsestranski Jure Ivanušič je ravnokar končal sestanek na RTV Slovenija, ko se dobiva v bližnjem lokalu. Razloži, da je pogovor tekel okrog snemanja filma, saj je RTV pred kratkim odkupil njegov scenarij in so, kot je dejal, dokaj blizu temu, da bodo začeli snemati. Pa to ne kakršnega koli, ampak vestern. S simfoniki RTV Slovenija je ravnokar posnel tudi album s svojo avtorsko glasbo. Igra v predstavi Cvetje v jeseni, v filmu Rdeča raketa, vidimo pa ga tudi v srbskem filmu Postali bomo prvaki sveta. Zdaj bo posnel omenjeni film v svojem rodnem Mariboru. »Pohorje sem izbral zato, ker se mi je zazdel edini prostor, kjer bi vestern lahko funkcioniral,« še pojasni.

V Sloveniji bomo mogoče priča prvemu hollywoodskemu filmu. Kaj je pripeljalo do tega?

Ta scenarij sem napisal potem, ko sem bil v Los Angelesu, preden sem šel za tri mesece v Mehiko. Tam sem se na hitro udeležil scenaristične delavnice, kjer so mi končno razložili, kako se snema hollywoodski film, kakšna so pravila. Na podlagi tega sem kot vajo z vsemi pravili napisal scenarij za hollywoodski film. Ko narediš po teh pravilih, za katera prej nisem vedel, ker mi jih nihče ni znal razložiti, potem vidiš, da štima, čeprav je B-produkcija.

Rade Šerbedžija, znameniti hollywoodski igralec, je vaš prijatelj. Koncertirala sta domala že vsepovsod, aprila bosta v Zagrebu. Bo tudi on zaigral v vašem filmu?

Ima vlogo. Sva se že pogovarjala o tem in je rekel, da z veseljem, če bo le imel čas. Pa če bo prišlo do tega. (Smeh.)

Ste scenarist, režiser, igralec, šansonjer, voditelj … Veliko različnih stvari počnete.

Nikoli se nisem hotel omejevati, da bi počel samo eno stvar. Mislim, da to ni v redu. Sploh če se ukvarjaš z igralsko umetnostjo, je zelo dobro, da obvladaš še drug posel oziroma poklic. Da znaš eno drugo obrt, katero koli, ali umetniško ali nekaj čisto drugega. Mislim, da je to zelo važno, tudi pri kreiranju različnih značajev, likov, ki jih srečaš v karieri. Vsak igralec mora znati še kaj drugega delati v življenju. Ko obvladaš nekaj drugega, šele potem se znaš lotiti različnih poklicev, ki jih kot igralec recimo uprizarjaš, upodabljaš na odru ali v filmu. Jaz sem vedno hotel kombinirati glasbo in teater, simbioza tega je šanson oziroma glasba v teatru. Drugače pa sem zagrešil razne scenske glasbe za predstave, svoje in tuje. Študiral sem tudi za klasičnega pianista v Gradcu. Ampak se nikoli nisem videl na klasični poti pianista.

Kaj pa ko ste doma? Kaj najraje počnete?

Dostikrat grem na kakšen šahovski turnir. Ja, čisto zares. Glasba je matematika. Brez matematike se ne moreš ukvarjati z glasbo. Zato, najbrž, sem se že zelo zgodaj v mladosti ukvarjal s šahom. Čisto ljubiteljsko sicer, ampak grem pa na resne turnirje, če je čas. Pa nisem zadnji! (Smeh.) Drugače se v prostem času ukvarjam s hčerko Titino, ki bo zdaj stara tri leta.

Torej ste zadnje čase bolj v očetovski vlogi. Bo mogoče igralka?

Kaj pa vem. Je pa res, da ima zelo rada zgodbice, pripoveduje zgodbe, si jih izmišljuje, taka pravljičarka je. Drugače pa se pri teh letih še igraš.

Vam je otrok, ki ga imate z Nano Forte, pokazal drugo obliko ljubezni?

Pri otroku ni blefa, ničesar, to je direktna naklonjenost, ljubezen. Otrok ima res rad, iskreno, ni zadržkov. Fascinantno, kako je to odprto! Kdaj mi to izgubimo v življenju?! In zakaj?!

Kje ste si ustvarili gnezdo z Nano in Titino? V Ljubljani ali v Mariboru?

Živimo nekje vmes. Ravno zdaj bom šel v Zagorje. Zaplano smo prodali, ker sta bila dediča oba z bratom. To se je prodajalo, odkar je umrl dr. Drnovšek, in jeseni smo končno prodali, zdaj pa iščemo neko fino lokacijo, da se ustalimo.

Dr. Drnovšek je pustil pomemben pečat v slovenski zgodovini. Se kdaj z Nano pogovarjata o njem, obujata spomine?

Zelo veliko sva se pogovarjala o tem, tudi o njenem odnosu z očetom in tako dalje. Meni je samo žal, da ga nikoli nisem srečal v živo. Se mi zdi, da bi se lahko marsikaj pogovoril s tem človekom. Najbližji stik sva imela, ko sem leta 2004 vodil prireditev ob vstopu Slovenije v Nato. In takrat mi je kabinet predsednika za to prinesel čestitke dr. Drnovška. Izrazil je tudi željo, da bi me prišel pogledat na kakšno predstavo, ampak sem ravno takrat odšel iz teatra. Tako se to ni zgodilo, na žalost. Ampak, tako pač je v življenju.

Verjetno tudi z Nano še nista bila skupaj?

Ne, nje sploh nisem poznal. Spoznal sem jo, ko sem imel na radiu oddajo Igramo se z zvezdami, kjer sem gostil igralce. V zadnji oddaji je bil gost Primož Forte, Nanin bratranec. In takrat sva se spoznala. Ampak zares sva se začela družiti dve leti pozneje, ko sem bil v Mehiki. Takrat sva si prek facebooka slučajno nekaj pisala in potem se je stvar začela poglabljati. Tako da sva se potem v Mehiki srečala, ker je bila ona tudi tam.

Sodelujeta tudi na poslovnem področju, za SNG Maribor bo napisala opero, vi pa libreto, boste tudi režiser.

Mogoče sva zato tudi skupaj pristala, ker imava veliko skupnih interesov, dejavnosti, ki jih delava v življenju, in to naju tudi druži. Težko bi si predstavljal biti v zvezi z nekom, ki je čisto z drugega področja. Ne vem, mogoče pa. Težko je reči, kaj bi bilo, če bi bilo. Ampak tako, kot je zdaj, je čisto v redu.

Tukaj se torej ujemata. Kje pa se ne ujemata?

(Smeh.) To pa je treba njo vprašati, bo ona več vedela. Ne ujemava se recimo v bioritmu. Ona zgodaj vstane, jaz pa že od nekdaj zaradi narave dela ne vstajam ob šestih zjutraj. Imaš predstavo zvečer in prideš domov opolnoči. Ona pa, tudi zaradi otroka, zgodaj vstaja. Tako da se v teh stvareh res ne ujemava. Se pa čez dan kje srečava. (Smeh.)

V zadnjih letih nimate stalne službe, da bi bili v rednem delovnem razmerju. Je težko biti samostojni umetnik?

V Sloveniji je težko. Ampak zame je vseeno svoboda veliko bolj pomembna. Zame je kakovost življenja pomembna bolj kot kariera. Ravno zaradi tega, ker imam toliko različnih stvari, s katerimi se hočem ukvarjati, ne morem biti vprežen v en voz. Eno leto sem bil v Celju v službi v teatru, sedem let v Mariboru. To bi bilo verjetno čisto v redu, vsaj zaradi materialnih stvari in socialne varnosti, ampak že dvanajsto leto nisem nikjer zaposlen. Ukvarjal sem se z zelo različnimi stvarmi. Prihodnost je negotova in potem si sam ustvariš pritisk nad sabo, saj ne veš, kaj bo jutri, ali bo dovolj projektov. Preprosto sem to odmislil in sploh ne razmišljam vnaprej, ker s tem sam sebe omejim in sam sebe kastriram. V prenesenem pomenu. (Smeh.)