Marjan Mesec. Smučarski skakalec. In, kdo bi si mislil, tudi rokometaš. »Ja, tako je naneslo. Prva leta sem preživel v Gorenji Savi. Tja so me prinesli kot dojenčka, imel sem že starejšo sestro Polonco, potem sem dobil še brata, Francija. Tudi šolo sem sprva obiskoval v Kranju, potem pa v Stražišču, ampak takrat smo že stanovali na Rakovici, v hiši, pa sem se v šolo z vlakom vozil, potem sem jo pa vsak dan še peš s kranjske postaje proti Stražišču mahnil. Dober trening, ni kaj. Hju, nogomet smo igrali pa rokomet pa ribe smo iz Save vlekli in jih v moker snop papirja zavili, dali na ogenj, in ko je papir začel goreti, smo vedeli, da je riba pečena. Smo tudi nekajkrat bežali pred ribiškim čuvajem pa tudi pred kakšnim okoliškim kmetom, pri katerem smo si začasno sposodili kakšno butaro dračja ali dve, da smo imeli za čudovite kresove, ki smo jih iz lušta, ker je bilo lepo za videti, marsikje kurili, pa ni bilo nikoli nobenega požara. Pozimi smo skakalnice pripravljali, kakih deset sem jih izdelal v okolici naše hiše, pa smo skakali kot žabe. Enkrat si je nekdo zlomil nogo, drugače je pa vse minilo brez poškodb. Kmalu, zelo kmalu, mislim, da sem imel 10, največ 11 let, sem nos pomolil tja, kjer je domoval Smučarski skakalni klub Triglav, kjer so že takrat imeli 15-, 20- in tudi 35-metrske skakalnice. Navdušilo me je to smučarsko skakanje, tako zelo, da sem začel kar trenirati. Vendar rokometa nisem opustil, poleti sem ga še vedno z velikim veseljem igral, saj treningov tako rekoč skorajda nisem potreboval, dobesedno sem bil nabit s kondicijo. Čisto navadne smuči, dolge 2,1 metra, mi je kupila mama, pa sem začel malo bolj zares trenirati, Jože Javornik je bil takrat naš trener pa Dejan Šink (žal že pokojni) tudi,« izriše podobe in dogodke iz svojega otroštva.
Zmočil tajnico
»Po končani osnovni šoli sem se takoj zaposlil v kranjskem Tekstilindusu, tam so že službovali mama in oče in sestra, pa sem šel še jaz. Blago sem sprva ravnal, pozneje pa naredil vozniški izpit, tudi za C-kategorijo (tega sem naredil v JLA!), pa sem bil potem tudi voznik, tudi tovornjaček sem vozil. Nič hudega mi ni bilo, bil sem mlad, včasih tudi malce norčav, in tako se spomnim, da smo se poleti, seveda, prav radi špricali z vodo. Ali s šlauhom ali pa kar z vedri. In se je primerilo, da sem nekega kolega čakal za vogalom, da ga bom omočil, pa se je namesto njega prikazala naša tajnica, ki se je odpravljala domov, pa sem jo zalil, da je bila revica čisto premočena. Mi ni ne vem kako zamerila, na mojo srečo. Pozimi smo trenirali pogosto in trdo, takrat so mi tudi v službi malce skozi prste pogledali, poleti je bil na vrsti pa rokomet. V JLA so me najprej poslali v Škofjo Loko, potem pa v športno četo v Beograd, kjer sem bil le nekaj dni, potem pa takoj na Pokljuko, kjer je v bistvu raj na snegu. Vseskozi smo trenirali in še na reprezentančne tekme so nas spuščali. Za nas je skrbel Jule Novak, kapetan, Blejčan po rodu, in mi smo imeli svoje avtomobile kar na Pokljuki, če smo pa že kdaj, recimo temu, zbežali s Pokljuke, tudi to se je primerilo, da nas je, se dobro spomnim, enkrat naš Jule celo ujel, ampak je bil tako fer človek, taka dobričina, da nam je celo prevoz do Bleda ponudil, namesto da bi nas kaznoval. Človek, da se reče, res. Enkrat me je v Kranju ujel, ko sem šel po nove dokumente, ker je stare Sava odnesla, bilo je med poletnim kopanjem, pa sem mu za sveto obljubil, da se bom na Pokljuko vrnil takoj, ko dobim dokumente. Še dobro, da je bil Jule takrat na dopustu in sem dokumentacijo lahko v miru urejal kar tri dni. V mladinski jugo reprezentanci, katere trener je bil Ivo Černivec, smo bili takrat Peter Štefančič, Janez Jurman, Branko Dolhar, vsi trije Pudgarji (Drago, Danilo in Ivo), pa jaz in smo že krepko po tujini gostovali (Avstrija, Češka, Nemčija). Po služenju vojaškega roka sem se vrnil v Tekstilindus, le da sem tokrat delal v tiskarni. Ja, takrat je imelo to podjetje predilnico, tkalnico in še lastno tiskarno. Treniral sem še bolj zavzeto, imel sem rezultate. Desetkrat sem bil na novoletni turneji, zmagal sem na slovensko-koroški turneji, kjer je bila udeležba mednarodno zelo močna, pa, mislim, da je bilo okoli leta 1970, sem potegnil na takrat zelo spoštljivih 158 metrov (bilo je v Bischofshofnu), kar je bil rekord, v lasti sem ga imel štiri leta, dokler me ni preskočil Jože Demšar, ki je pristal pri 164 m. Tudi na Švedskem, Finskem in Norveškem smo nastopili, vedno smo se na pot odpravili z avtomobilom in nemalokrat kar sami vozili, no, potem je pa naš Lojze Gorjanc, selektor, mnogokrat sedel za volan (žabo Citroënovo je imel). Ampak naša Planica je bila pa vedno nekaj čisto posebnega; v svetu čislana in spoštovana, za nas pa svetinja,« obuja spomine.
Trener jih je poslal domov
»Spomnim se, da smo imeli priprave tudi na morju, v Seči, kjer smo namesto kvihtov (uteži, op. p.,) drug drugega na rame dali in počepe delali. Bili smo tudi v Poreču, in nekega belega lepega dne smo se jaz, Bogdan Norčič in Vinko Bogataj, ne da bi trenerju Ludviku Zajcu kar koli omenili, popoldne odpravili v bližnji Novigrad, kjer je imel Tekstilindus počitniške hišice. Ko smo se vrnili, nas je čakalo precejšnje presenečenje, ker nas je trener lepo – domov poslal. Spakirali smo, kaj smo pa drugega hoteli, in se na poti domov še enkrat oglasili v Novigradu, pa nas je takratni direktor Tekstilindusa, Horjak se je pisal, zagledal malce razočarane in nam omogočil še sedemdnevno bivanje pri njih. Jedli smo fenomenalno pa še spanje smo imeli brezplačno. Milina od počitnic, vam povem!« razpreda misli, po spominu iščoč dogodke, ki so ga tako ali drugače zaznamovali.
»Ženo sem spoznal na neki veselici, na Primskovo se je, sicer domujoča v Železnikih, pripeljala s sorodnico in prijateljicami z Jezerskega, kjer je bila na obisku, pa sva si bila očitno tako zelo všeč, da to še danes traja. Moja Silva se je k meni preselila že pred poroko, potem sva pa na naši domačiji prizidek naredila in tam domujeva še dandanašnji. Z Ludvikom Zajcem se nisva ne vem kako dobro razumela, kar je razvidno tudi iz tega, da sem dodobra izpolnil normo za svetovno prvenstvo v Falunu (leta 1974, prvenstvo je bilo 1975), pa me ni uvrstil v reprezentanco, in to kljub temu da sem bil nekako stalni član reprezentance ter dvakratni udeleženec olimpijskih iger (Grenoble in Saporo). Se mi je malo za malo zdelo in odločil sem se, da smuči po petnajstih letih trdega skakalnega dela postavim v kot. Potem so me iz Elana pregovorili, da sem leta 1975 še odskakal Planico (takrat sem bil najboljši Jugoslovan), to pa je bilo moje dokončno slovo. Marsikaj lepega, kaj lepega, prelepega sem doživel, pa tudi marsikatero vragolijo sem videl, na primer tisto, ko je v Planici na zaletu stal kolega Marjan Pečar pa še ni imel čevljev v smuči vpetih, Lojze Gorjanc je pa mizo (odskočišče na skakalnici, op. p.) grabil in se je Marjan iz njega malce ponorčeval, ko ga je za vrtnarja krstil, Lojze se je pa umaknil, prav na hitro, in s tem dal znak, da se lahko začnemo spuščati po zaletišču. In vrli Marjan se je kar spustil, ne da bi čevlje v smuči vpel (nenamerno, seveda, v tisti ihti je pozabil), in potem smo bili priča Pečarjevemu dualnemu poletu: smuči so letele po svoje, Marjan pa po svoje in s precejšnje višine je na zadnjo plat pošteno treščil, pa mu, hvala bogu, ni bilo nič. Tisti skok je pa postal legendaren. Ja, lepo je bilo, ni kaj. Ampak zdaj imata najina otroka (sin David in hčerka Tina) že svoje otroke, tako da imava s Silvo tri vnuke in eno vnukinjo in veselju ni ne konca ne kraja, posebno na rojstnodnevnih piknikih, ki jih priredimo, ko združimo moj in sinov rojstni dan!« vidno zadovoljen sklene brskanje po mislih, nagne steklenko osvežilne pijače in nasmeh se mu prikrade na obraz.
Dragi Marjan, jaz vam želim tudi letos en ornk piknik! To, kot prvo! Potem vam voščim zdravja in ga v gromozansko velikih količinah tudi privoščim! To, kot drugo! Nadalje vam pa želim neskončno razigrano-veselih uric v družbi tistih, ki so za vas pomembni (midva že veva, kdo so to, kajne, Marjan?!). Na zdravje in še na mnoga srečna in zadovoljna leta!
Rojstnodnevno obdarovanje so omogočili: Slaščičarna Maxi Vinska klet Mastnak, Zdravko Mastnak, s. p. Cvetličarna Gardenia, pasaža Maximarketa |