Irena Vrčkovnik. Pevka. Nabita s pozitivno energijo, ki kar zasije, ko se srečaš z njo. Z Ireno, namreč. Vesela in mogoče celo malce razposajena, a vendar sogovorniku ne uide neka rahla, komaj zaznavna milina, meječa na nekaj, česar ne bi mogel poimenovati veselje. Mogoče neka izkustvena tihost in kanček nečesa, kar bi lahko dišalo po skrivni žalobnosti. Pa se, zelo verjetno, hudo motim, ker me glasno, a vseskozi več kot prijetno govoreča Irena dodobra prepriča, da pa vendarle ni tako, kot sem na začetku navedel. »Od nekdaj sem bila zelo rada šefica, že od mladih nog. Ko smo se igrali še kot čisto majhni otroci, kar veliko nas je bilo v tisti hiši v Šoštanju, kjer smo domovali, sem vedno hotela biti zdravnica in spomnim se, kako sem sosedova fantalina nahecala, da bom jaz gospa doktor, onadva pa – poleg vseh drugih otrok, med katerimi je bila tudi moja 16 mesecev mlajša sestra Tanja – bolnika, ki sta prišla na pregled. In sem ju spravila v garažo, ugasnili smo luč, pa sem jima sveto obljubila, da bom pregled njunih teleščkov opravila v popolni temi in ne bom za nič na svetu prižgala luči, samo če se slečeta, no, pa sta mi, naivneža, seveda verjela, meni pa niti slučajno ni uspelo držati besede, me je preveč zanimalo, kako je videti fantalin, ko je nagec, sem luč prižgala in je bil rompompom. Haj, ena mala lumpa sem bila, ja. Nikoli se nisem pretirano s punčkami igrala, z medvedki pa in sem jih tudi zbirala, še zdaj jih nekaj hranim,« pripoveduje Vrčkovnikova. Zelo kmalu je v novi hiši v vasici Florijan, ta je od Šoštanja oddaljena le dva kilometra, začela v svoje življenje spuščati glasbo. Jabolko ne pade daleč od drevesa: njen oče je bil ljudski godec. »Harmoniko sem se šla učit, saj so bili Avseniki za atija zakon – takrat zame niso bili, so pa zato dandanašnji. Še več kot le zakon! Potem sem pa dodala še klavir in kitaro. Trmasta, kot sem bila, sem se slednjo tudi naučila igrati, nisem popustila, krvavim žuljem navkljub! V šoli sem obiskovala čebelarski krožek, ker se je to spodobilo, saj je bil ati čebelar.«
Še za knjige nimate!
Na zgodnjemladostne dni ima tudi grenke spomine: »Tovarišica nas je v prvem razredu spraševala, kdo bi šel v glasbeno šolo, in seveda se nas je večina javila, pa je potem šla od enega do drugega in nas spraševala, kaj bi se učili, in ko je do mene prišla, je izustila tiste zame še zdaj tako boleče besede: 'Ne, ti pa ne boš šla, vi pa še za knjige nimate!' Pa takrat res nismo imeli, ker sta ati in mami ves zasluženi denar dajala za gradnjo hiše in sem si šolske knjige izposodila v šoli, za neki zanemarljiv znesek. Kako so me njene besede prizadele – ni za povedati. Žal je gospa zdaj že pokojna, če pa ne bi bila, bi ji lepo in čisto mirno, z velikim ponosom in veseljem v srcu povedala, da sem ravno jaz, izmed vseh, dokončala glasbeno šolo. Violina je bila takrat moj sanjski inštrument in mi jo je Miklavž prinesel, a ko je slišal ta Miklavž, kako cvileče jo mučim, mi jo je po hitrem postopku tudi odnesel in mi namesto nje dal ksilofon. Je manj cvililo.«
V Celju je nato hodila na srednjo pedagoško šolo, kar je pomenilo vsakodnevne vožnje z vlakom. »Dober razred smo bili, znal je rojstne dneve posameznic in posameznikov družno proslavljati. Tja za Savinjo smo se odpravili in veselju zlepa ni bilo ne konca ne kraja. Takrat sem že tudi imela svoj najstniški bend Aurora, v katerem sem igrala klaviature, prepevala, pa še bobnarju tu pa tam prijazno razložila, kako naj odbobna kak ritmični prehod. Rojena šefica, saj sem rekla. Sem tudi že napisala svojo prvo skladbo, besedilo in glasbo, Tista noč je bil naslov, in jo še danes prav rada zapojem. Aja, pa v šoštanjskem zboru Svoboda sem tudi prepevala, kar je bila zelo dobra izkušnja, saj ga je vodila moja velika vzornica, gospa, ki je dodobra zaznamovala moje življenje, Anka Jazbec (danes vodi Otroški pevski zbor RTV Slovenija, op. p.).«
Igrala na porokah
V tistih časih je Irena z očetom že zaigrala na klaviature na kakšni poroki pa tudi zapela je z njim. »Potem sem se pa pri rosnih šestnajstih zagledala v saksofonista skupine Vesna. Na nekem nastopu je bilo, mi je bil takoj zelo zelo všeč, tako všeč, da je potem, precej pozneje, celo postal moj mož, pa oče mojega Žana tudi, jaz sem pa začela z njimi sodelovati kot pevka, so me povabili, pa sem privolila, in smo prvo kaseto izdali, z narodno-zabavnimi vižami. Štiri leta smo bili skupaj, potem sem se pa priključila ansamblu Sredenšek in začela so se potovanja v tujino, ogromno profi kilometrine sem pridobila, non-stop sem prepevala, vsaj tako se mi je zdelo,« pripoveduje z nezmanjšano hitrostjo. »Frizerka sem tudi hotela postati, pa me je mami odvrnila od te namere. Nazadnje sem vpisala pedagoško fakulteto v Mariboru in začelo se je moje študentsko življenje, ki je bilo, vsaj prvo leto, silovito in nepopisno lepo, vse skupaj se je dogajalo s svetlobno hitrostjo in zelo skoncentrirano. Bolj smo ga žurali, boljše ocene sem dobivala in z neko nerazložljivo lahkotnostjo sem polagala izpite. Paradoks nad paradoksi, ampak je bilo natanko tako. Uf, sem pozabila povedati, da sem si lastni denar zgodaj služila s počitniškim delom, že v srednji šoli sem premetavala kože v šoštanjski usnjarni, so smrdele, da si skoraj izdihnil, če si vse to vohal. Pa v Elektrarni sem v kuhinji lupila krompir in prala solato, pa v Gorenju za tekočim trakom sem tudi služila denar, o ja, sem ga, in vse to mi je dalo vedeti, da se je pa že bolje učiti, če imaš priložnost, in si tako zagotoviti nekolikanj lažji način služenja denarja za vsakdanji ljubi kruhek. Sem pridno varčevala težko zasluženi denarček in si potem svojo prvo katrco kupila, čisto sama, bila sem ponosna, da me je kar razganjalo.«
Bila je tudi razredničarka
Po končani fakulteti je štipendijo oddelala v OŠ Griže, pozneje je bila celo razredničarka, v Velenju. Lepi časi, se spominja in se v teh spominih skorajda, za droben trenutek, celo izgubi. »Prvi samostojni projekt so mi omogočili v založbi Sraka. Slišali so me na nekem festivalu in so me kar povabili, odpravila sem se v Ljubljano in s Tomažem Kozlevčarjem je v slovitem Metroju nastala moja prva samostojna zbirka posnetkov, z veliko lastnimi skladbami, pa tudi precej priredb je bilo vmes, denimo Linde Ronsand. Počasi so prišli prvi večji uspehi: zmaga na Popevki vesele jeseni v Mariboru s skladbo Moj šocej, za katero je besedilo spisal pred kratkim preminuli Matija Šipek, glasbo pa Igor Podpečan, pa potem nastopi na čisto vseh slovenskih tovrstnih festivalih, kjer sem praviloma dosegala veliko več kot le zgledne rezultate. Ko sem leta 1994 rodila Žana, sem odšla iz šolstva. Živela sem od svojega glasu in sem bila in ostala, hvala bogu, na – dobrem glasu! Na to sem v bistvu še najbolj ponosna, pa tudi na to, da znam in zmorem biti v življenju iskrena, tako do sebe kakor do drugih. Včasih dobim potrditev svojega dela v drobnih, a zato silovito čutečih stvareh, kot je bila, na primer, tista, ko sva z Ivanom Hudnikom nekomu za njegov jubilej odpela pesem Mati Marija, in ker je bila posvečena njegovi mami, je bil človek tako ganjen, da solz svojih ni in ni mogel ustaviti. Tako globoko osrečiti človeka zmore samo glasba in hvaležna sem življenju, da sem lahko del nje!« sklene popotovanje po spominih svojih in nekaj se zaleskeče v njenih očeh, podobnega zasnovi solzice.
Ljuba Irena, jaz vem, da ti veš, da je življenje lepo, tudi takrat, ko se nam dozdeva, da ni čisto tako. Vse najboljše ti želim ob tvojem današnjem prazniku. In ti, čeprav le tako, na daleč, stisnem tvojo nežno, a vendar čvrsto dlan. V znak spoštovanja, srčnega.
Rojstnodnevno obdarovanje so omogočili: Slaščičarna Maxi |
