V njem tiči ciganska duša

Scenarij za film Marka Naberšnika Šanghaj, napisan po literarni predlogi Ferija Lainščka Nedotakljivi, je na prestižnem festivalu v Montrealu dobil glavno nagrado. Za Lainščka, enega najbolj branih, predvsem pa filmsko in televizijsko največkrat uprizorjenih slovenskih avtorjev, ki v tem prekaša celo Cankarja, pravzaprav nič novega. Nagrad je v svojem dolgoletnem avtorskem opusu že navajen. Ampak takšna, mednarodna, namenjena njegovemu pogledu na življenje Romov, ki jim povsem brez zadržkov reče cigani, pa vendarle poboža dušo.

Otroštvo v hiši iz blata

Ferija, rojenega leta 1959 v ne prav dobro situirani družini, v kateri je oče Štefan skrbel za makadamske ceste, mama Terezija pa se je, tudi v Avstriji, preživljala s priložnostnimi sezonskimi deli, je s ciganskimi dečki povezovalo pravo tovarištvo, pravi njegova biografija. Pa tudi to, da mu je tipična ciganska duša, za katero je značilna močna intuicija, na poseben način blizu še danes. Zato ker se, podobno kot umetniška, upira racionalnemu pogledu na svet. »Njihova želja po svobodi ni izmišljena, dejansko jo nosijo v sebi,« pravi Feri, ki ljubi njihovo glasbo in še vedno obžaluje, da Slovenija na Evrosong ni poslala skladbe, ki jo je napisal za skupino Langa.

Ferijev pogled na svet je krojilo otroštvo v hiši iz blata in slame, v kateri so si svetili s petrolejkami, malemu Feriju pa so starši bogatili večere s pripovedovanjem zgodb. Osnovnošolca, tam se je začela tudi njegova ljubezenska zgodba z ženo Dušanko, je nato bolj privlačila tehnika, spretno je na primer izdeloval načrte za modelčke jadralnih letal in z njimi tudi tekmoval, v srednji šoli pa si je želel postati slikar. A ga na tistem študiju niso sprejeli in pristal je na FSPN, današnji fakulteti za družbene vede. Doštudiral ni, je pa prepoznal svojo strast do pisanja. Napisal je svoj prvi roman Peronarji, večkrat ponatisnjeno uspešnico. In ugotovil, da mu Ljubljana ne ustreza, da potrebuje svoje Prekmurje, njegove ravnice, cigane ter umirjeno in mistično Muro. »Za moje ustvarjanje je bilo najpomembnejše, da sem se še pravi čas umaknil iz Ljubljane nazaj v Mursko Soboto, kjer sem se lahko res posvetil pisanju. Tisto boemsko življenje ni bilo zame,« pravi Feri. Pa tudi, da zgodb in dogodkov ne išče sam, saj ti poiščejo njega. Ti ga poiščejo pogosto.

Prvega je napisal na roke

Feri Lainšček je podpisan pod zelo veliko romanov, scenarijev, pesmi, radijskih iger, besedil za popevke – pa čeprav menda ne napiše več kot pol strani na dan. Svoj prvi roman je napisal na roke, pozneje je uničil šest pisalnih strojev, saj si nikoli ni mogel kupiti zares dobrega, ker so bili zelo dragi. Njegova slikanica Sestrica in bratec, ilustracije je prispeval Igor Ribič, otrokom znan kot Ribič Pepe, je prva zvočna e-knjiga v slovenščini.

V angleščini je izdana tudi e-knjiga Shanghai gypsy, prevod Lainščkovega romana Nedotakljivi. Roman je bil 2008. med 10 nominiranimi za evropsko knjižno nagrado. Po nagradi na filmskem festivalu v Montrealu bo povpraševanje po njej gotovo zraslo. Kljub novim tehnologijam se za pisateljsko prihodnost ne boji. »Knjigo razumem le kot nosilko besedila. Tudi če se ta spremeni, vsekakor ne bo izumrlo tisto, kar knjiga prinaša, se pravi literarnoumetniško vrednost.«

Ponarodela 
cvetoča roža

Njemu so, kot rečeno, to vrednost z različnimi prestižnimi literarnimi nagradami priznali že večkrat. Poleg teh je njegov bogati ustvarjalni opus pred dvema letoma dobil tudi kritiški zbornik, izdan pri njegovi založbi Franc-Franc z naslovom Po ravnici navzgor. Ugledni avtorji oziroma literarni kritiki so se lotili njegovega izjemnega ustvarjalnega opusa.

»Ne vihajmo nosa nad odmevnostjo, prepustnostjo nekoč ostre meje med elitno in popularno umetnostjo, premisliti je treba naravo prevladujočega okusa,« je zapisala Irena Novak Popov, ena od avtoric besedil o Lainščku. Najbrž z mislijo o tem, kako uspešni so bili filma Petelinji zajtrk in Traktor, ljubezen in rock'n'roll; ne nazadnje so tu še Halgato, Mokuš in Hit poletja, vsi napisani po Ferijevih literarnih predlogah. Njegova – oziroma Kreslinova pesem – Namesto koga roža cveti je že zdavnaj ponarodela, Lainščkova besedila v izvedbi Mie Žnidarič božajo dušo občinstva in kritikov.

Ja, Feri je po raznovrstnosti tega, kar ustvarja za odrasle, otroke in ne nazadnje zase, nesporen in odličen zmagovalec svoje generacije, še vedno zavezan mističnosti Prekmurja, ciganski duši in zgodbam, ki jih je poslušal v svojem otroštvu v hiški, kriti s slamo.