Med pogovorom v ljubljanski pivnici zgovoren športnik, ki bo maja dopolnil 29 let, razkrije, da je njegova izbira šport. »Jaz pravim, da moraš to delati z ljubeznijo, da ti trening ne sme biti prisila, ker potem je vse skupaj desetkrat težje.« In doda: »Če ne najdeš motivacije v sebi, ti je nihče ne more dati.« Za začetek naročiva kavo, ki jo Rok obožuje. »Včasih spijem par kratkih kavic pred tekmo, da me dvigne. Za dodaten zagon.« Nato naročiva še radler, saj ima trenutno pavzo in le med pavzo občasno spije kaj alkoholnega. Zadnjo tekmo je imel pred tremi tedni v Avstriji na njihovem državnem prvenstvu, kjer je premagal vse domačine.
Glede na to, da je Avstrija blizu in lahko tja pride tudi veliko slovenskih navijačev, vam to veliko pomeni? Ste bolj motivirani, če imate podporo domačih navijačev?
Seveda! Ljudje, ki jih sploh ne poznaš, res pridejo tja in navijajo, imajo plakate in transparente. To je res dober občutek. Poleg tega je vse skupaj veliko bolj medijsko izpostavljeno. V primerjavi s tekmo v Kanadi, ko sem postal svetovni prvak, in tukaj v Avstriji, ko sem bil samo tretji, je bilo tukaj bistveno več buma že zaradi bližine, vse medijske hiše so bile tam. Vse to pripelje cel proces za sabo. V bistvu je zelo naporno. V Kanadi, ko je bilo konec tekme, me nihče ni klical do naslednjega jutra, ker je bil časovni zamik, tukaj pa takoj po tekmi panika. In potem ko sem bil tukaj tretji, smo imeli naslednji dan še eno tekmo. Super sem se počutil, ampak bil sem tako utrujen, uničen od vsega stresa.
Pri nas deskanje ni med najbolj priljubljenimi športi. Verjetno je tudi zaradi tega težje dobiti sponzorje. Kdo vam je približal ta šport?
Tako pravim: dokler nisi na televiziji, je velik problem. Letos so prenašali veliko naših tekem, tudi slovenske televizije. In potem lažje prideš do sponzorjev, bolj si prepoznaven. Ljudje na ulici te sicer poznajo, ampak tudi sponzorji morajo v tebi videti marketinški plus. Vsi delamo za sebe, za svoje dobro, ne nazadnje morajo to videti tudi sponzorji. Drugače je šport kot tak še precej v razvoju, če primerjamo s smučarskimi skoki, ki so že več kot 50 let na sceni v Sloveniji in so ljudem blizu. Tudi smučanje, na primer. Čeprav v smučanju nimajo rezultatov, če izvzamemo Tino Maze, pa se ga še vedno dovolj spremlja. Ko se je carving razvijal, je bilo več deskarjev, več ljudi je deskalo kot danes. Je pa tako, da je deskanje veliko težje od smučanja, pri smučanju si v nekem naravnem položaju. Zato je treba veliko več vaje, truda, da se znaš kot deskar peljati. Smučati pa boš znal, tudi če greš samo za tri dni. Za desko vseeno potrebuješ malo več dni. Starši so mi pri petih letih v Franciji kupili bord, pri nas se ga še ni dalo dobiti. Oče in mama sta takrat bordala. Jaz sem dobil mali bord in bil čisto navdušen. Čeprav nisem od mladih nog treniral. Deskal sem, imel sem se fajn, bilo mi je v užitek. Ena od pozitivnih stvari je, da sem delal tudi druge stvari.
V Celju, kjer ste se rodili, je rokomet številka ena med športi, vi pa ste se odločili za deskanje. So vam Celjani kaj zamerili?
Ne. Vsi me sprašujejo, ali sem v žlahti z rokometašem Gašperjem Margučem. Pa nisva, vsaj ne v bližnji. Res mi niso nič zamerili. Je pa tako, da v ekipnih športih nisem našel tistega, kar sem našel v individualnih. Včasih sem si zelo želel, da bi zmagali, in sem dobil zelo veliko motivacijo, ekipa pa kar ni hotela tega duha, želje po zmagi. Pri ekipi nisi nikoli odgovoren, če izgubi, nikoli ne, če zmaga. Take stvari sem našel v individualnem športu. Tukaj si za vse sam kriv, in to je edino pravilno.
Kakšno je življenje profesionalnega športnika? Verjetno ni tako bleščeče, kot je mogoče videti na televiziji.
Ko se kamere ugasnejo, življenje teče normalno naprej. Bleščeče seveda ni, ker je ogromno odrekanja. Pred enim tednom, ko so Roglo zaprli, sem nehal trenirati. Tri tedne imam zdaj počitka, da lahko spijem kakšno pivo. (Smeh.) To je zlati čas, da grem pogledat na kakšno šolo, grem na obisk in predstavim šport.
Si torej vzamete čas za oboževalce?
Za vsakogar si vzamem nekaj minut, lahko tudi celo uro. Ljudem s tem pokažeš, da so pomembni. Če ljudem izkažeš spoštovanje, ti to tudi vrnejo. Zdaj sem bil na šoli, ki mi je, potem ko sem osvojil tretje mesto, poslala čestitko. Otroci so se slikali s Čestitamo ti Rok. Vsak je držal eno črko v roki. Napisal sem jim, da jih pridem pogledat, ko bo konec sezone. Pravkar sem bil tam na obisku.
Kaj boste počeli v treh tednih? Se boste mogoče za spremembo odpravili v sončne kraje?
Trenutno še ne grem na morje. Poleti bom šel s punco Tino, nisva se še odločila, kam. Greva pa vedno tja, kjer piha, ker kajtava. Vse skupaj vedno delava v lastni režiji, nikoli prek agencij, ker nama je to v veselje. Mislim, da lahko veliko več vidiš. Če grem poleti na morje, tudi če imam takrat sezono, je kajtanje ena izmed stvari, ki mi pomagajo pri ravnotežju, pri športnem udejstvovanju, poleg tega še treniraš. Ne glede na to, kje si, lahko treniraš. Ko to enkrat sprejmeš v glavi, ti ni problem.
Glede na to, da smo zdaj v pivnici, si boste verjetno privoščili tudi kakšno pivo. Ga radi spijete?
Dejstvo je, da je pivo po svoje dobro. Nekateri ga celo priporočajo po športni vadbi, sicer malo pivo. Je zelo zdravo, pomaga pri odpravljanju mlečne kisline, naslednji dan nimaš bolečin, dobiš določene vitamine, ki jih drugje težko najdeš. Ne nazadnje pivo deluje tudi shujševalno, če ga zvečer spiješ namesto večerje, je boljše, kot če poješ zrezek. Pivo ima pozitivne lastnosti in jaz ga z veseljem kdaj spijem.
Kmalu boste diplomirali iz menedžmenta. To pomeni, da boste eden redkih profesionalnih športnikov z diplomo.
Mislim, da je res nima veliko športnikov. Ne morem se ravno pohvaliti, da sem redni študent, ampak sem se vedno v spomladanskih mesecih, ko se sezona umiri, spravil k sebi, se usedel za knjige in se začel učiti. Letos imam namen spisati diplomo. In potem po vsej verjetnosti že naslednje leto vpišem magisterij. Tak je načrt, tako si želim. V bordanju ni toliko denarja, da bi lahko živel do konca življenja. Če bom imel šolo, bom z izobrazbo po vsej verjetnosti lažje prišel do službe.
Sicer ste tudi glasbenik, v godbi ste igrali saksofon. Vas bomo še kdaj slišali ali se boste raje držali deske?
Raje bom imel desko v roki, čeprav saksofon še vedno igram. Sicer bolj na domačih feštah, ko se zberemo. V javnosti bolj težko … Čeprav sem ga kar dolgo igral. Všeč mi je, da sem dobil tudi glasbeno širino. Kot športnik je ne dobiš, se z njo niti ne srečaš, ne veš, kaj je nota ali violinski ključ. Že v osnovni šoli sem se učil igrati in mislim, da je to prav. Da kot otrok dobiš širino, potem pa se sam odločiš, kam bi šel. Moja izbira je šport! (Smeh.)
Z dekletom ste skupaj tri leta. Je poroka na vidiku?
Ni poroke, ni otrok na vidiku. Za to je še čas, ne bom nič prehiteval.
