V ljubezen verjame, v
 zaljubljenost pa ne

Igralka Bernarda Oman nas vedno znova očara v različnih žanrih, za njo so plejada ženskih likov in številne nagrade. Ko je ni na odru, očara s svojo iskrenostjo in preprostostjo. Pred ljubljansko kavarno Union se pripelje s kolesom in nekoliko potoži, da je utrujena od prejšnjega večera, saj je za njo predpremiera. »Proslavili smo mesec in pol študija. Samo trije igralci smo bili v tem študiju,« pojasni. »Po navadi, ko je premiera, to pomeni zaključek enega študija, se nazdravi.« Prijazni natakar naju postreže, medtem pa Bernarda razmišlja, koliko vlog je letos zamenjala. »Zdaj vas bom razočarala, ampak ne veliko. Včeraj je bila moja tretja vloga letos.«

Brez trenerja in ljubimca

Pravi, da jo je v 2014. najbolj zaznamovala vloga gospe Šubert iz predstave Čista norišnica v okviru Špas teatra. »V mestnem gledališču nisem imela kakšne večje priložnosti. Nekako gospa Šubert zaseda prvo mesto v letošnjem letu.« Gospa Šubert je sicer zelo zgovorna dama, o tem, ali se je ona našla v tej vlogi, Bernarda pove: »Ne, nasprotno. Večino časa sem zadržana, zelo težko kaj povem. Da bi se tako razčvekala ali nenehno govorila...« zamaha z rokami in se nasmehne. »Seveda poskuša igralec lik približati sebi. Vendar se pogosto zgodi, da se karakter, značaj vloge ne ujema s tvojim. Vendar mi je kot profesionalni igralki vsaka vloga izziv in rezultat je včasih bolj, drugič manj uspešen. Veliko dejavnikov vpliva na to.« Medtem pove, da nima v realnem življenju niti osebnega trenerja ali ljubimca kot gospa Šubert v predstavi. »Pravzaprav nič od gospe Šubert. Niti ne nakupujem toliko, niti ne potujem, niti nimam moža, ki bi mi kupoval tako dragocene prstane.«

Njen partner je že dolga leta igralec Boris Kobal, zlobni jeziki so namigovali na ločitev, zato jo vprašam, ali je še vedno srečno zaljubljena. »Zaljubljena nisem več, že dolgo ne. Midva sva par že 23 let in nisva več zaljubljena. Najbrž sva se po toliko letih navadila sobivati drug z drugim in istočasno ohranjati en svoj prostor, svobodo. Da so pa lani mediji pisali o najini ločitvi, naju je oba presenetilo. Lahko si mislite, da se nama je v 23 letih že res marsikaj zgodilo in da so bila tudi obdobja, ko sva mogoče mislila, da se bova razšla, ampak lani pa res ni bilo nič takega.« Ko jo še povprašam o zaljubljenosti, pove: »Zaljubljenost je tudi hormonskega značaja in mine. A vam se zdi pomembno biti zaljubljen?« Nato še pojasni: »Jaz tudi ne bi želela biti zaljubljena. V to ne verjamem, v občutje oz. stanje zaljubljenosti, ki te lahko spremlja leta in leta. V ljubezen pa verjamem.«

Srečna, ker je babica

Nato razkrije, s čim jo je Boris osvojil. »Bil je duhovit, simpatičen, zanimiv... Bili smo še v nekdanji Jugoslaviji. Spoznala sem ga kot tržaškega Slovenca, imel je še italijansko registracijo. Prosila sem ga še, ali bi mi ene stvari pripeljal iz Italije, ki se jih tukaj še ni dobilo. Boris se je najprej zaljubil, jaz se nisem takoj. Ampak je bil kar vztrajen. In potem se je začela ljubezenska zgodba in se je odvijala in se odvija tako kot pri vseh parih. Enkrat gre malo gor, potem spet malo dol.« Razloži, da sta bila sodelavca v predstavi, režiral je predstavo, kjer je tudi ona igrala. »Dal mi je individualno vajo,« se nasmeji. »Takrat sem imela veliko vlogo in je samo mene naročil na vajo. In potem sva šla nekaj spit,« se skrivnostno nasmehne. Sicer pa je Bernarda, ki je pred kratkim dopolnila 55 let, zaigrala tudi v številnih slovenskih in hrvaških filmih, zadnje čase jo bolj poredko vidimo na filmskem platnu. »Pri teh letih je predvsem za ženske težko dobiti kakšno fajn vlogo že v gledališču, kaj šele v filmu. Produkcije pa vendarle ni toliko. Ženske zelo hitro veljamo za stare in potem tudi nezanimive. Zelo malo zgodb je takih, ki bi ponujale vloge za ženske po 50. letu.« Ko spije čaj, še pove: »Igralke se, seveda če smo zdrave, počutimo močne, v polni igralski kondiciji, zrele, volumen izkušenj in znanja je res velik, ampak vlog ne dobivamo več toliko. Tako pač je,« in skomigne z rameni. »Trend je, sploh v gledališču, da se za vsako vlogo rajši vzame mlajšo igralko. Taka moda je, vsaj pri nas.« V pogovoru še razkrije: »Leta prinesejo neko polnost, šarm, celostnost vloge in človeka. Igralčeva paleta spoznanj in izkušenj je iz leta v leto bogatejša in najlepše je, če lahko igram nekaj, za kar imam podlago v svoji glavi, telesu, duši, celulitu, gubi... Mladi pa seveda prinašajo neizmerno svežost, energijo, mladostno inovativnost, zanimivost.« Bernarda je članica MGL, v Špas teatru pa z odobritvijo MGL gostuje. »Razlika je samo v repertoarju. Špas teater se odloča za bolj komunikativne predstave, večinoma komedije, ki bodo privabile široko občinstvo. Repertoar mestnega gledališča pa je povsem drugačen, od klasike do modernih tekstov, dram... Kar se tiče dela, študija vloge oz. predstave, smo pa vsi profesionalci. Ne glede na to, v kateri hiši delam, bom delala enako zavzeto, predano.« Ko jo vprašam o decembrskih načrtih, se nekoliko skremži. »Ne maram silvestrovega in novega leta. Do božiča opravimo vse obiske, večerje, darila. Ta zadnji teden mi je nekako zoprn in odveč. Meni osebno bi bilo vseeno, če bi bila doma na kavču v pižami, da počakam polnoč in grem spat. Boris je rajši v družbi, ampak letos ima predstavo na silvestrovo. Sicer še ne razmišljam o tem.« Zadnje čase jo najbolj zapolnjuje vloga babice. »To mi je pa zelo všeč. Če mi ne rečejo za varstvo, se kar sama javim. Ker sem tako rada z vnukinjo. Res sem rada. Zelo veliko dobim od nje. Toliko, kolikor ona od mene ali pa še več. In mi je zelo fajn. Vem, da moram to izkoristiti, saj čas hitro teče, in ko bo dobila prijateljice, ne bo imela več toliko časa zame. Tolažba, ker zadnje čase dobivam manj vlog v gledališču, je Ronja in počutim se polno in srečno, ko sem v vlogi babice. Zelo, zelo lepo je, ko se kdaj pa kdaj vse tri, Ronja, Ana in jaz, vse tri generacije, valjamo po postelji in se smejimo. Zelo bi mi bilo žal, če bi to zamudila,« še pove in se odpravi v eno od svojih hiš, to je MGL.