Tomaž Mihelič alias Marlenna je že od nekdaj zagovornik svetovljanskega načina življenja. »To mi je blizu, saj za svoje delo nujno potrebujem inspiracijo. Pogosto se odpravim po evropskih prestolnicah, tako zasebno kot poslovno, a najraje za mesec ali več pobegnem kam daleč. Ljubim Afriko in Azijo, obseden sem z novimi kulturami, hrano, jeziki, ljudmi, ki nikoli ne razočarajo. Po odisejadah se je najlepše vrniti v Slovenijo, saj, roko na srce, doma je res najlepše. Vsako popotovanje je nekaj posebnega, in če se že moram odločiti za eno, bi se za dve,« se zasmeje Tomaž in razkrije svoji najljubši destinaciji: čarobna Indija in božanski Maroko. »To sta deželi, v katerih pozabiš na čas in skrbi. Že klima mi ustreza, da o hrani in lepoti barv sploh ne razglabljam.«
V Indiji ga je pritegnilo to, da so ljudje precej manj obremenjeni kot pri nas. »Tam je vse šanti, šanti, pri nas temu rečemo na izi. Evropejci bi to poimenovali kaos, v resnici pa gre za zelo urejen kaos, v katerem ni prostora in časa za agresijo,« pove Tomaž, ki ga je na več kot mesec dolgo pot povabil prijatelj Šri Hari in mu je tam tudi predstavil svojo deželo. »Že ob prvem koraku po ulicah New Delhija sem začutil, da sem na drugem planetu. Pri nas so krave na pašnikih, prašički pa v hlevu. V Indiji se živali in ljudje sprehajajo družno po ulicah, spoštljivi so drug do drugega in predvsem neobremenjeni. Imel sem izjemno priložnost zaživeti v značilni indijski družini, povabili so me celo na tradicionalno poroko, ki traja kar tri dni in spominja na tisto iz filmske uspešnice Monsunska svatba. Najbolj srčen pa je bil festival barv, kjer so si me otroci pošteno privoščili. Zvabili so me medse in me z najrazličnejšimi barvami – z njimi se obmetavajo za srečo – spremenili v mavrico. Odtenki so se z moje kože spirali več tednov, vendar te v Indiji nihče ne obravnava po odtenku polti, ampak po ljubezni do življenja in spoštovanju sočloveka.«
Onesnaženost
Simpatični mladenič tudi pravi, da se pozna, da je Indija (v primerjavi s Slovenijo) res ogromna dežela. »Temu primerno se način življenja spreminja iz kilometra v kilometer. Med milijardo in več prebivalci se zlahka najdejo tudi primitivci in nepridipravi, vendar jih ljubezniva večina preglasi. Izpostavil bi prijaznost in pozornost, s katerima te v hipu očarajo. Žal pa so zelo mačehovski do narave, v mislih imam onesnaževanje, za kar je v prvi vrsti kriv sistem, ki jim ne omogoča vestnejšega ravnanja z odpadki. Ne bom pozabil pogleda na svetovno čudo Tadž Mahal, ki sem si ga iz protesta raje ogledal izza mogočnih zidov in naletel na eno največjih smetišč na svetu. Naravnost fascinantno je, kako blizu sta si blišč in beda, ampak še vedno imam raje bedo na dvorišču kakor v srcu, ki je pri Indijcih napolnjeno z optimizmom.«
Tomaž pravi, da je bil do indijske kulinarike sprva zadržan, saj ni ljubitelj pikantne hrane. »Po nekaj tednih sem se počasi privajal na grozljivo pekoč občutek v ustih pa tudi pri moji indijski družini so upoštevali željo po malce manj začinjenih dobrotah. Dal, sabzi in čapati sestavljajo dnevni meni, ki je izdaten in neverjetno okusen.«
Glasbenik pravi, da vsako leto znova načrtuje, kako bo obiskal stare prijatelje in se na lastne oči prepričal, koliko se je vse spremenilo. »Žal mi časovno ne znese, zato pa sem odkril Maroko, ki je bližje in bistveno lažji za potovanje, predvsem zaradi manjšega obsega. Težko bi enačil ali celo izbiral, katera dežela mi je ljubša, saj sem del srca pustil v obeh. Indija me vleče in vem, da se bom kmalu vrnil, še prej pa si želim odkrivati lepote Avstralije,« nam za konec še razkrije Tomaž.
Destinacija: Indija Plus: ljudje odprtih src in glav, ki te brez preračunljivosti sprejmejo takšnega, kot si Minus: dolge razdalje, ki te utrudijo, in onesnaženje Šoping: toliko nakita, oblek, blaga, dišečih palčk, začimb, posod in obutve, da ni mogel vsega naenkrat prinesti domov, ampak si je večji del poslal kar po pošti |