V gledališče si je odnesel še svoj stol

Gašper Tič je umetniški ustvarjalec v pravem pomenu, vsekakor je beseda igralec za njega preozka. »Ta stol vse pove, kje živim. Kolegi so mi ga podarili pred dvema letoma, ko sem praznoval 40 let,« razloži, ko se dobiva v kavarni MGL. »Zmeraj je lepše in ne bi se vračal,« pove ob prelomnici. »Imel sem veliko krizo, ne bom lagal, ampak je mimo.« Življenje mu lepšata tudi krasna sinova, Gal in Tosja: »Nista sicer nora na petice v šoli, lahko pa se pohvalim, da imam doma dva krasna srčna človeka, ki sta socialno vešča v dobi računalnikov. Ta starejši je rekel, da računalnik nima smisla: 'Ati, ne ipad ne iphone, icontact je prava stvar!' Ima 16 let!« Zadnja leta se tudi Gašper bolj posveča sebi, prav tako redko daje intervjuje. »Ne potrebujem medijskega sonca,« pove ob pitju kave. »Zato mi je tako lepo zadnja leta. Ker se mi zdi, da končno delam, kar delam, zaradi dela.«

Dobila sva se kar v vašem gledališču. Kot pravite, je to vaš drugi dom.

Tu res preživim več časa kot kjer koli drugje. V določenih obdobjih celo več kot doma. V MGL sem že dvajset let, za mano je okrog 70 predstav in neskončno lepih in težkih prelomnih trenutkov, ki so se zgodili tukaj, s sodelavci, med katerimi so tudi najbližji prijatelji, prav vsi pa so moja druga družina. Naj zveni še tako patetično, ljubim MGL in sem mu predan!

Napisali ste celo Odo gledališču. Brez njega si torej ne predstavljate življenja?

Vem, da obstaja, a ne moje. Hvaležen sem za takšno pot, to jemljem kot privilegij. Odo gledališču sem napisal za nastop na zaključni prireditvi Borštnikovega srečanja 2013, ki sem jo vodil. Ker rad stegnem jezik oziroma mislim, da kdor molči, sodeluje, se mi je zazdelo, da imam priložnost preprosto povedati, kaj mislim o našem poslanstvu, trenutnem položaju in kulturni politiki. Zapakiral sem v dialog v verzih, svojo kritičnost položil v usta gospodu Teatru, in to je to. Jaz sem bil iskren, on kriv, oba pa objavljena. (Smeh.)

Ko sva se usklajevala za pogovor, ste komaj našli čas. Kaj vas poleg gledališča v tem trenutku še okupira?

Poleg MGL, kjer smo že začeli sezono z igranjem uspešnic iz prejšnje – Prevare, Menjava straže, vračata se tudi Švejk in Pes, pizda in peder – ter z vajami za nove, sem sprejel kar več izzivov: za koprsko gledališče sem napisal komedijo Trio, avgusta sem posnel novo sezono Firbcologov, režiram partnersko komedijo Moški so z Marsa, ženske z Venere z Denisom Avdićem, pripravljam zaključek jubilejnega 50. Borštnika, obeta se mi letos tretji film in sodelovanje pri novi TV-oddaji … Čisto zase pa pišem pesmi, od katerih nekatere čudežno postajajo popevke.

Vsekakor vam dela ne primanjkuje. Ko pa si vendarle izborite prosti čas, kako ga izkoristite?

Pod glavno in edino nesporno obvezo štejem skrb za Gala in Tosja, zato je čas redno namenjen njima, prostega časa pa v bistvu, razen za počitek, ne potrebujem – v njem naj bi se človek sproščal, užival, skrbel za dušo, družil s prijatelji, ustvarjal … Kot sem rekel, imam privilegij, da se mi vse to dogaja pri delu. Kar ne pomeni, da ne bom čez čas mislil drugače … Rad bi še veliko potoval, a vse ob svojem času.

Poletje je najlepši čas za igralca. Bi se strinjali s tem? Kako ste ga preživeli?

Za igralca zasebno, sicer je čas, ko kakšna predstava ne bi bila odveč. Rad imam toploto in malo oblek, sonce me avtomatično rešuje žalosti in depresije, obožujem dolge dneve. Z Natašo in otrokoma smo preživeli pet tednov na Krku, kjer kampiramo vsako leto. In to je to. Za potovanja trenutno ni denarja. Lepo je bilo, vsi štirje smo se družili, kopali, klepetali, veliko sem pred prikolico pisal …

Radi pišete tudi prigodnice. Če bi morali kakšno napisati o sebi, kako bi se glasila?

To je nastalo spontano – začel sem jih pisati za rojstne dneve sorodnikov in prijateljev, sodelavcev. Zdi se mi lepo darilo, slavljencu posvetim čas, ko razmišljam o njem, in poskušam duhovito povzeti naša prepletena življenja. Večkrat razmišljam o svoji, ja, bila bi veliko manj usmiljena in vrhunec samoironije, a kaj takega morda spada v poznejša leta. Ne vem, zagotovo pa daljša od priimka. (Smeh.) Za 40. so me z njo presenetili kolegi, super so bili.

Ste kdaj razmišljali, da bi izdali knjigo prigodnic? Ali se na odru vseeno bolje počutite?

Sem, morda se obdarim z njo ob abrahamu. Na odru sem najraje, čeprav me tudi dejavnosti brez kazanja končno enako osrečujejo.

Za svoje delo ste prejeli veliko nagrad, med drugim tudi na festivalu Sterijino pozorje v Novem Sadu. Kaj je za vas največja nagrada?

Možnost za delo. Tu se vse začne, veliko ustvarjalcev je nima.

Kje pa je vaš varni kotiček? Kje se najbolj sprostite?

V sebi. Če mi uspe najti mir, sem varen pred vsem in sproščen. Sicer pa zadnje čase potrebujem tudi tišino in končno znam biti tudi sam. Celo narava mi postaja všeč. Lepo mi je, če sem tam, kjer se počutim dobro. Med prijetnimi ljudmi …

Zelo lepo ste vzgojili otroke. Bodo šli po vaših stopinjah?

Gal se je po prvem letniku prepisal na oblikovno šolo, ker je odkril ta talent in se odločil. On sicer pravi, da nima takega ega, da bi moral biti slikar, igralec ali kar koli … Zdaj bo likovnost razvijal, ker ga zanima likovna terapija zapornikov, prestopnikov … On je socialen človek, rad pomaga in ima ogromno empatije. Tosja pa je multitalent in trenutno ni v fazi takega blaznega sočutja kot starejši brat, ampak je zelo prijeten, fotogeničen po mami in pravi, da bo igralec. Bil je z mano tudi v Firbcologih. Čeprav se sliši absurdno, je šel na avdicijo in jo naredil.

Mediji so vam že večkrat pripisali ločitev, ampak ste še vedno z Natašo. Je vaša ljubezenska zgodba burna ali čemu bi pripisali takšne govorice?

Izkušnje z mediji so me naučile, da kar koli odgovorim na vprašanje, točno ta odgovor o zasebnosti, njegovi povzetki v drugih medijih ipd. zasenči vse odgovore na vprašanja, ki mi jih zastavite o mojem delu. Javni osebnosti sva zaradi svojega dela in davkoplačevalcem sva dolžna dajati odgovore o svojem delu. Za-sebnost naj bi človek imel za-sebe. Če jo kdo prodaja, ker ne premore drugih adutov, njegova stvar. Poleg tega sva marsikaj že povedala. Nazadnje sva časopisu, s katerega so naju klicali, kaj naj napišejo pod fotografijo vseh štirih z moje premiere, oba rekla: 'Napišite srečno ločena.' Izšlo je: 'Spet sta se hecala, s slike se vendar vidi, da ni res.' Torej: vsak vidi, kar hoče! Ne skrbite, v redu sva, smo. Živiva v skladu s svojimi načeli in svojo resnico, zvesto sebi in brez laži. To sva dolžna tudi otrokoma. Svet bi bil lepši, če bi se ljudje več ukvarjali s sabo namesto z drugimi.

Vsekakor ste nam skupaj z Natašo polepšali marsikateri večer in nas nasmejali do solz. Pripravljate spet kakšen skupni projekt?

Nataša je zame ena najboljših igralk na planetu, do potankosti poznam njene sposobnosti … Zato sem lahko pisal za uspešno Analizo. Kaj zmore v resnih vlogah, je znova dokazala v predstavi LGL – Čas, ko nas ni bilo več. Je na svobodi in brez dela, kar je dokaz o porazni politiki angažiranja umetnikov v Sloveniji. Trenutno ne pripravljava skupnega projekta, ni ne čas ne časa za to. Jaz delam marsikaj, a še vedno selektivno, da živimo štirje. Zanjo bi kdo rekel, da je žal ne zanima kariera. Morda res. To ji zvišuje človeško vrednost in morda manjša igralsko. Na prvi pogled. Je iskalka, ni pridobitna in povzpetniška, ukvarja se s svojo rastjo in boljšim jutri vseh. Je ženska, ob katere letih vsak obnemi. Je v formi. Je čudovita ženska, ki zasluži občudovanje. Seveda vsakogar, ki zmore premagati svoj strah, jezo, zavist.