V dveh bendih in po novem še pred radijskim mikrofonom

Sicer je glasba del njene osebnosti. »Nepretrgoma me spremlja, je moj filter in vedno me spomni, kdo sem. Moja besedila so o opazovanju sveta, o trenutnih impulzih in iskricah, o doživetju, o bolečini ali pa so večplastno sporočilo. Vokalne linije in glasbene ideje nastanejo povsem naravno in brez načrtovanja. Začutim jih. To je poanta in lepota glasbe.« Medtem ko njena ustvarjalna žilica utripa ves čas, simpatična Urška svojih let ne šteje več: »Enako spodbujam druge; naj ne sodijo po letih, površinsko gledanem horoskopu ali čem drugem.«

Dobili sva se dopoldne, čeprav ste glasbeniki bolj ponočnjaki. Imate radi jutra?

Da, jutra so najlepša... A škoda, ker jih ne vidim, ker imam do prve kave še čisto zamegljen pogled. (Smeh.) Odkar delam na radiu, moram brezkompromisno ubogati budilko. A kljub pomanjkanju spanca sem še vedno najbolj kreativna in v posebni sferi v zgodnjem jutru … S tem seveda mislim ponoči. Z novim ritmom se je spremenilo ustvarjanje, ki ga zdaj pomikam na konce tedna.

Delujete v dveh glasbenih skupinah. Kako vam to znese?

Stalno čaranje z urnikom. Z Billysi zadnje čase ustvarjamo zelo počasi, tudi koncertov je manj, a nastajajo krasne pesmi. Ob pravem času jih bomo pokazali kot peti album, do takrat pa bomo radiem ponudili single. S King Foo smo bolj zasedeni, zelo kmalu bomo predstavili najnovejšo skladbo in video za »I«, čisto v našem odbitem slogu. Poleg bendov pa imam še radio Antena, tudi snemanje vokalnih sporočil – oglasov in džinglov.

Kako se počutite v novi, radijski vlogi?

Preklop s projektnega dela na stalen in neprilagodljiv urnik je bil na začetku težak. A delo je polno izzivov, ustvarjalnosti, neverjetne dinamike. Ljudje so se navadili, da me zlasti od dveh do šestih popoldne dobijo le, če pokličejo na radio. (Smeh.) Čutim odgovornost, ker gre za velik medij. Tu smo dobra družba, malo zabavni, malo hudomušni in tudi polni aktualnih, koristnih informacij. Oddaja ima pozitivno vibracijo, s sovoditeljem Alenom Podlesnikom pa sva super tim. Vse bolj vnašava svoje ideje in iskreno svežino v program.

Kaj pa najraje počnete, ko niste za mikrofonom?

Toliko strasti do življenja je v meni, da mi je navaden urnik preprosto pretesen! Poleg odgovornih prostovoljskih projektov sem v ekipi izjemnega festivala fantastičnega filma in vina Grossmann. Delamo ga z iskrenim entuziazmom, zato ni nič čudnega, da je uvrščen med najboljše žanrske filmske festivale na svetu. Želim si le, da bi se naše domače občinstvo zavedalo tega nenavadnega biserčka in ga bolj podprlo. Sicer ljubim ustvarjanje glasbe, zelo rada sem v naravi, jezdim, berem, uživam v dobrih filmih, potujem, zanimajo me borilne veščine in še kaj. A res je premalo časa... Zadnje čase me zelo rešuje vadbeni center, kamor se hodim razmigat in sprostit stres.

Nežna rockerica ima rada tudi vino. Kaj se po vašem mnenju skriva v vinu?

No, za zdravje, seveda. Antioksidanti, za kri itd. (Smeh.) In seveda užitek. Na Grossmannovem festivalu vedno z zanimanjem poslušam in okušam, kaj so obrodile slovenske trte. S fantom Rokom si rada kdaj ob večerji natočiva kozarček vina in uživava v trenutku, razpravljava o sorti – čeprav nisva nikakršna poznavalca, le ljubitelja gesla joie de vivre.

Znani ste kot aktivistka pri družbeno odgovornih in okoljsko odgovornih projektih. Smo Slovenci premalo aktivni na teh področjih?

Mislim, da smo v sebi zelo dobrosrčen narod in znamo stopiti skupaj. A v tem času krča strahu in krize vrednot je treba ljudi spomniti. Zbuditi, vedno znova. Z vsem srcem podpiram projekte, v katere verjamem, da lahko premaknejo nekaj, nekoga. Vsak trud v pravi smeri šteje. Npr. Srečna hiša, Krilca, Tashka, Podari malico, Obnovimo slovenske gozdove, Stopimo skupaj, Ohranimo slovenskega volka, Medgeneracijsko sodelovanje itd., z njimi sodelujem kot ambasadorka, pri nekaterih sem bolj poglobljeno angažirana. Ves čas pa poskušam najti mostove med teorijo in prakso. Ni težko govoriti in pisati o smernicah, o rešitvah, o tem, kaj bi morali... Vse skupaj je treba udejanjiti, spraviti v pogon. Velika težava ne le naše družbe, ampak sodobne družbe na splošno, je ravno v tem – če se že zdramimo iz otopelosti, obstaja razkorak med zavedanjem in vnašanjem tega v prakso. Vse se začenja z zavedanjem. Zato je pomembna radovednost, pomembno je graditi znanje, razpravljati in iskati pozitivne rešitve. Pri vsem tem imajo veliko vlogo mediji, zato toliko poudarjam medijsko odgovornost.

Danes ste me popeljali na grad, ki je v neposredni bližini vašega rojstnega Trzina. Vam kulturna dediščina veliko pomeni?

V prvi vrsti kot nežna, čuteča dušica pa tudi kot magistrica turizma z usmeritvijo v trajnostni razvoj imam seveda posluh za to. Ta splošna finančna kriza bi nas lahko naučila pogledati globlje vase – kje so naše dragocenosti. V nas, v naravi, v naši dediščini. Najbolj me žalosti to, da vsi vse jemljejo kot tekmovanje, pa bi lahko tako veliko dosegli s povezovanjem. Dobra stran je, da se najdemo ljudje, ki v to verjamemo, in nastajajo otočki enako mislečih in čutečih. Posamezniki s sebičnimi namerami bodo prej ali slej ostali v slabi družbi. (Smeh.)

Ali vam je kateri grad še bolj pri srcu kot Jable?

Čeprav sem bolj oseba, ki obožuje lesene ali pasivne hiše, sem od nekdaj navdušenka nad gradovi in starimi vilami. Grad Jable mi je blizu iz več razlogov... Ima mirnost v svoji mogočni lepoti. Poleg tega so ga lepo obnovili. Gradovi na Slovenskem niso nova tema. Sramotno, kako jih zanemarjamo, tudi v smislu gospodarskega potenciala. A raje vidim, da jih pustijo pri miru, kot da bi jih renovirali brez občutka in spoštovanja. Pred nekaj leti sem delala na grajskem festivalu, na našem največjem gradu Grad na Goričkem. Sam grad s svojo energijo, sodelujoči ljudje in pa dih jemajoča pokrajina so me zadeli od prvega trenutka. Toliko lepote pa toliko zgodb, ki bi se jih dalo povedati.

Bi lahko rekli, da je zgodovina tudi ogledalo sodobnega časa?

Zdi se, da jo radi izkrivljamo, kakor nam pomaga, da bi opravičevala današnje napake. Izrabljamo jo, kakor se nam zazdi, namesto da bi jo jemali konstruktivno in pametno na njej gradili jutri. Tako pa se moramo istih lekcij učiti znova in znova, kot slab učenec, ki ne spremlja pouka. Zdi se mi, da smo premalo pozorni. Pozornost namenjamo takim in drugačnim številkam in površinskim zadevam. Ko pa se vsega tistega, kar zares šteje, ne da šteti. Tudi to so že vedeli naši predniki, pa jih v divji tekmi današnjega časa ne slišimo več.

Med tiste stvari, ki jih ne štejete, spadajo tudi leta. Čeprav jih imate komaj 34, neradi razkrijete starost. Zakaj?

Ne bi menjala svojih let in ne bojim se številk; tako ali tako smo si jih izmislili ljudje. Je pa res, da prevečkrat človeka sodijo glede na leta; podcenjujejo ga zaradi mladosti ali mu pripisujejo preveč znanja zaradi starosti. Sploh ni nujno. V resnici šteje le kakovost časa. In naš odnos do tega. Človeka naj se sodi po njegovem načinu življenja in vrednotah, ki jih izraža z dejanji. Človeka nikoli ne spoznaš, le spoznavaš.