Radko Polič. Igralec. Človek najrazličnejših protislovij, ki pa imajo skupni imenovalec – občutljivost, ki ji ni para. Človek, za katerega bi mirne duše lahko zapisali, da je bilo o njem že tako rekoč vse zapisano. Pa je bilo res? Ne bi rekel. Res ne. »Romc, tole je pogovor, veš, ne intervju. Ker če bi bil intervju, bi ti eno figo povedal!« Tako sva začela, potem pa nadaljevala. »Pri porodu je bila moja mama zelo glasna (tako so mi povedali). Niti ni bilo čudno. Baje sem tehtal dobrih pet kilogramov, na svet sem pa dobesedno priletel kot džule (srbski izraz za topovsko, baje turško kroglo). Pa kosmat sem bil, da je bilo mamo kar malce strah, ko me je ugledala. In debeluščkast tudi, tako zelo, da mi niso mogli odpreti oči. In mama mi je povedala, da sem se rodil z zobki in je bilo dojenje potem zanjo precejšnja preizkušnja, saj živahno, malce tudi žlehtnoben, kakršen naj bi bil (po pripovedovanju maminem), sem sprva sesal in sesal, ko pa sem se najedel, sem jo, v zahvalo bržkone, še malo ugriznil,« pripoveduje Polič, ki je že kmalu dobil vzdevek Rac. »Dobil sem ga že v otroštvu, ker sem nekako bolj racal kot hodil. A me to niti slučajno ni motilo, da ne bi svoje volje uveljavljal, kjer koli sem jo le lahko. In sem tudi jo. Določal sem, kje se bomo igrali, pa kaj se bomo igrali, pa kako se bomo igrali. Vse sem imel pod komando. Tudi oba brata, starejšega Vaska (Vasilija, op. p.) in mlajšega Cverota (Svetozarja, op. p.). Moja volja v otroških časih ni bila upoštevana le takrat, ko so me vrgli v Lahinjo, da sem se naučil plavati. Sem pa zato, še pred plavalnim tečajem, kakšnih pet let sem štel, mrzlemu dedku (stara mama po mamini strani se je drugič poročila in njenemu novemu možu smo pač rekli ta mrzli dedek), Ahačič se je pisal, zabrusil, ko je slonel na ganku in kadil in dol pljuval, pa me skoraj zadel: 'U pikolu matelinu!' On se je zarežal in od takrat sva bila dobra prijatelja. Marsikateri sladoled sem si prislužil na račun te svoje (pre)drznosti,« pripoveduje Radko Polič.
Od Črnomlja do Berlina
»Ta gajstna pri meni ni nikoli popustila, še dandanašnji, vsaj tako se mi zdi, me drži. Veliko smo se selili, iz Črnomlja v Beograd, pa potem v Berlin, kjer je bil oče vodja vojne misije. Kot otrok sem spoznaval povojni Berlin, nekoč sem Cverotu želel pokazati, kakšne reve so vojaki, ki so stražili pri slovitih Brandenburških vratih, pa sem ga s seboj vlekel, tam sem pa nekemu ruskemu vojaku najprvo jezikal, vse živo sem mu v čisti nemščini natrobil, a ker ni reagiral tako, kot sem pričakoval, sem še kratke hlače svoje dol potegnil, pa sem mu pokazal svojo snežno belo zadnjico. Potem je pa bil ringlšpil, sva mu s prestrašenim Cverotom komaj ušla,« se hahlja Rac. »Neka družina je stanovala poleg naše takratne berlinske hiše, v ruševinah, v kletnih prostorih, in nje član je bil tudi sin, mojih let, pa sva se skorajda spoprijateljila, in ko so starši njegovi to uvideli, so me izkoristili, da sem jim nosil najrazličnejše stvari, ki nam takrat niso manjkale, kot so čokolade pa konzerve mesa. Kar precej navedenega sem znosil tej družini, dokler me niso naši, hišni varnostniki ujeli (bilo so sami Črnogorci!) in je bilo moje šverc-humanitarne kariere hitro konec.«
Na Berlin ima Polič tudi bizarne spomine: »Doživel in preživel sem tudi pravi, pravcati atentat. Na neki sprejem smo se odpravili, družinsko, šofer je bil Nemec, ki nas je izdal. Ko smo prišli na nam neznano območje Berlina, je ta človek preprosto skočil iz avtomobila in hvala bogu, da se je moj oče znašel in se prestavil za volan, vijugali smo sem ter tja po tisti cesti, divje, da bolj ne bi mogli, kot v filmu, in še zdaj se živo spomnim brzostrelk ruskih vojakov, tistih brzostrelk, ki so imele še okrogli saržer. Pokalo je in krogle so se odbijale od našega ogromnega, sicer pa blindiranega opla, mama se je dobesedno vrgla na nas, otroke, in nas je pritisnila k tlom avtomobila, očetu pa je uspelo toliko obvladati tisto tanku podobno avtomobilsko mrcino, da smo pobegnili. Zanimivo – o tem dogodku nikoli nismo smeli govoriti niti nam starši niso nikoli pojasnili, zakaj se je zgodilo, kar se je zgodilo.«
Pozabil slovenščino
Zgodovina je Poliča vedno zelo zanimala, pa biologija tudi, in nemške šole so mu dale znanje nemškega jezika. Vendar je bila vrnitev v Beograd nova preizkušnja: »Tam je bil preklop na srbski jezik nekako v redu, spomnim se celo rojstnih dnevov, slavljenj, ki sem jih preživel pri Tuđmanovih, ki so stanovali v isti četrti (oče in Franjo Tuđman sta bila v tistih časih polkovnika!). Potem pa je prišla nova, trpka življenjska preizkušnja, ko smo morali tako rekoč čez noč zapustiti Beograd – očeta so degradirali, a je preživel. Otroci smo šli sami, samcati na vlak za v Črnomelj, z vsemi presedanji vred nam je uspelo. Iz Črnomlja je sledil nov premik, tokrat v Ljubljano. Najprej smo stanovali na Miklošičevi in od tam imam v spominu prvo nacional-šovinistično izkušnjo. Govoril sem srbsko, ker je slovenščina dodobra oslabela v berlinskih in beograjskih letih, pa sem se želel pridružiti vrstnikom, ki so nogomet igrali na dvorišču, in sem jih v srbščini prosil, ali bi lahko tudi jaz igral, pa me je neki poba tako surovo poklopil in me začel nazaj v Srbijo pošiljati, da se nisem mogel zadržati in sem ga fino prebutal. Zabolelo me je, pač, zelo zabolelo. Dolgo sem imel manjše ali večje težave s slovenščino, kar sploh ni bilo čudno. Pozneje smo se preselili na Vošnjakovo in sem začel igrati vaterpolo, na bližnjem kopališču Ilirija. Še danes se dobimo, vaterpolski prijatelji iz tistih časov, se spomnim, takrat je bil z nami tudi Borut Alujevič, pozneje igralec in direktor v celjskem gledališču, ki pa je bil tudi sodnik v vaterpolu.« Rac naprej odstira spomine: »Poljansko gimnazijo sem nekako zgural, čeprav sem že takrat sanjaril pri belem dnevu in včasih, ko so me učitelji k tabli poklicali, nisem niti dobro vedel, kateri predmet poslušam. Na medicino sem se potem hotel vpisati, pa sem nekega dne srečal prijatelja Mirka Bogataja, ki me je milo prosil, ali bi mu metal iztočnice, ker gre na sprejemne izpite na AGRFT. Niti slučajno nisem vedel, v koga naj kaj mečem, dokler mi ni razložil, in končala sva na odru, kjer pa je moj dragi prijatelj Mirko totalno zablokiral in ni iz sebe spravil niti besedice, tako da sem vse iztočnice in pritočnice moral kar jaz povedati. To je, očitno, naredilo poseben vtis na slovito akademijsko komisijo, ki je sedela pod odrom. Med nje člani je bil tudi moj sosed z Vošnjakove, slavni baletnik Pino Mlakar, pa me je, potem ko sem prestrašenega Mirka spravil v zaodrje, poklical nazaj in me prosil, da bi še samo s telesom kaj izpovedal, in bolj ko sem ga prepričeval, da jaz nisem kandidat za sprejem na akademijo, bolj je vztrajal, pa sem mu ugodil in sem gibalno uprizoril rast drevesa, od semena do posušitve. Tudi to mi je, spet očitno, tako dobro ratalo, da so profesorji ploskali. Jaz sem pa na uro pogledal in uvidel, da se bliža čas, ko imam trening vaterpola, pa sem jo podurhal z odra, le toliko sem še slišal profesorja Koblerja, ko mi je na srce položil, naj se za hip pa vendarle še v tajništvu ustavim, da bom nekaj podpisal. Sem si mislil, da gre za kakšno listo prisotnosti, pa sem se res ustavil, sploh nisem pogledal, kaj podpisujem, in tako sem v resnici podpisal tri izvode vpisnice na akademijo. Mati mila, ljudje, potem sva bila pa oba z Mirkom sprejeta in začela so se moja peklensko-glumaška leta, ki so mi dala trpljenja v izobilju, nekaj je bilo pa tudi neponovljivo svetlih trenutkov, ki bodo za vse večne čase zapisani globoko v moje srce in še globlje v mojo dušo.«
O igralstvu Polič ne izgublja veliko besed, stvari so jasne: »Igralec ali si ali pa nisi. Vloga, ki jo utelešeno udejanjiš, je lahko dobro odigrana, lahko si pa za en k...! Mlačnosti naš poklic, žal, ne prenese. Če je to dandanašnji, ko je vsak že lahko prvoklasni igralec ali igralka, sploh še – poklic?!«
Rac, moje najiskrenejše darilo je prošnja Stvarniku, naj ti nakloni zdravja. Veliko in še malo več kot veliko. Sanjaj še naprej in potem sanje svoje prenašaj v umetniške izraze vseh vrst pa med ljudi. Točno tako, kot znaš in zmoreš samo ti. Vse najboljše!
Rojstnodnevno obdarovanje so omogočili:
Slaščičarna Maxi
Vinska klet Mastnak, Zdravko Mastnak, s. p.
Cvetličarna Gardenia, pasaža Maximarketa
