Jure Robežnik jih bo avgusta dopolnil 80. Ne zaradi let, zaradi glasbe, ki jo je spisal, ga kličejo legenda, on pa ima raje, da mu rečete le Jure, skladatelj. Namenjajo mu veliko pozornosti, ta mu godi, kajpak, le da je malo star, ga tako spomnijo, se rad pošali. Pripada generaciji nepozabnih ustvarjalcev slovenskih popevk. No, njemu je bila pravzaprav bolj pri srcu instrumentalna glasba, res pa je, da ga bolj poznamo po popevkah.
Besedila so
pisali pesniki
Znane so njegove zimzelene uspešnice, kot so Pegasto dekle, Človek, ki ga ni, Na pragu let, Mlade oči, Ti si moja ljubezen, Ptica vrh Triglava, Maja z biseri, Na vrhu nebotičnika, Presenečenja, Vrtiljak, pa seveda Lastovke, ki jo je pela Elda Viler, po Juretovem mnenju ženska z glasom, danim od boga. In ena najbolj znanih in Juretu še vedno najljubših – Orion. Napisal jo je za Slovensko popevko leta 1963 in dobil nagrado strokovne žirije. Tisto so bili časi, ko so skladatelji skladali, pesniki pa pisali besedila. Gregor Strniša, prav on je napisal Orion, pa Branko Šömen, Ervin Fritz, Milan Jesih, Svetlana Makarovič, Dušan Velkavrh, Elza Budau … Slednji je Jure naročil pesem Pegasto dekle, brez travic in rožic, lepo prosim, napiši zgodbo, nekaj takšnega ji je dejal. In ga je ubogala.
Jure Robežnik je bil in ostal velika glasbena avtoriteta. Morda vedno nekoliko bolj v ozadju, tam mu je bilo pač ljubše. Šov je prepuščal drugim, tudi svojemu prijatelju Mojmirju Sepetu. Mojzes, pravi Jure, ima karizmo, dano le redkim. Prijatelja sta tako rekoč od zmeraj. Nekoč je v glasbenih krogih to nekaj pomenilo. Pomagali so si, bili so zavezniki, družili so se in skupaj gradili temelje slovenske zabavne glasbe.
Včasih 20, danes 2000 pevk
Študiral je germanistiko. Da bi imel kakšen resnejši poklic, menda, ampak učil se ju tudi igrati harmoniko, potem klavir in nato vibrafon. Bil je prvi v teh krajih, ki je obvladal ta inštrument. Že 1949. je ustanovil svoj trio, pozneje je igral v ansamblu Mojmirja Sepeta. To so bila lepa leta, veliko so potovali, igrali v ameriških bazah v Franciji … Bili so časi, ko je tudi k nam prodiral jazz, bil je navdih in izziv.
Popevke, torej vokalne skladbe, so začele nastajati, ker so jih potrebovali na radiu, za radijski orkester. Jure je dobil službo na radiu in začelo se je sistematično razvijanje slovenske zabavne glasbe. Šli so na teren, imeli avdicije, odkrivali talente. Takrat je sicer še včasih pomislil, da so te popevke le muhe enodnevnice. Ne bi se mogel bolj motiti.
Leta 1962 so na Bledu pripravili prvo Slovensko popevko. Tedaj še ni sodeloval pri organizaciji, je pa poslal tja skladbo Glas stare ure. Pela jo je Majda Sepe. V naslednjih letih je Slovenska popevka doživljala velik vzpon, tudi tuji pevci so prihajali, celo BBC jo je prenašal. Pisala se je zgodovina. Jure Robežnik je vanjo vstopil tudi kot ustanovitelj in pozneje direktor Založbe kaset in plošč RTV Slovenija, tedaj še Ljubljana. Takrat je pravzaprav nehal skladati, ni šlo na obeh frontah. Pa tudi glasba se je začela spreminjati. Če vprašate Jureta, ta razvoj ne gre v povsem pravo smer. No, vsaj kar se njega tiče. Rad citira Mojzesa, ki je nekoč dejal, da so imeli oni takrat 20 pevk, zdaj jih je pa 2000. Nekatere so mu zelo pri srcu in rad prisluhne, kadar zapojejo kakšno njegovo.
Rad ima debate
A je vendarle precej kritičen do zdajšnje glasbene scene. S tehnologijo se pri skladanju ni spoprijateljil, na roke napisana partitura se mu še vedno zdi tisto pravo, saj omogoča, da ima lahko doma že skoraj vsak svoj snemalni studio. Ne zdi se mu, da količina prinaša kakovost, pogreša velike glasove. Saj gre tudi drugim slabo, kar se tega tiče, ne le nam, pravi, samo Italijani glede tega ne popuščajo.
Že nekaj let je upokojenec. Aktivne sorte, seveda. Potovanja so ostala njegova strast, zjutraj gre v fitnes, za kondicijo in zato, da mine čas, s prijatelji še vedno rad posedi v lokalu blizu televizije. Debate, te ima rad, ampak nikoli o politiki. Ni vredno. Pogosto ga vprašajo, kako se napiše uspešnica. Nima pojma, se pač zgodi, pravi. Kadar koli je hotel zavestno napisati nekaj, kar bo šlo gladko v ušesa ljudi, se je ponesrečilo.
Veliko tistih, s katerimi je Jure Robežnik pisal pomembno poglavje slovenske zabavne glasbe, ni več. On, pravi, ima privilegij, da je še tukaj. In mu je lepo. Le o tem, kakšno fešto bo imel ob svoji 80-letnici, mora še razmisliti.
Pet vprašanj za Jureta Robežnika
Vaša najizrazitejša značajska lastnost?
Optimizem.
S kom bi si želeli preživeti dan?
S Frankom Sinatro in Deanom Martinom.
Vaša največja razvada?
Lenarjenje – če se le da.
Vaša najljubša knjiga?
Dobri vojak Švejk.
Vaša najljubša jed?
Dobrote z žara.