»Kdo pa bo, če ne bomo mi, mlade glave, razmišljali z nekimi novimi vrednotami,« je dejal samostojni novinar in alter globalist Siniša Gačić pred kakšnim desetletjem, ko je protestiral proti vojni v Iraku. Zdaj, ko po letih sicer ni več tako zelo mlada, vendar še vedno razmišljujoča glava, še vedno protestira. V slogu »ne bodimo olje, ampak pesek v kolesju sistema«.
Ob njem, tem pogumnem fantu, čigar vzorniki so med drugim zapatisti – v Chiapasu v Mehiki je pri njih nekoč preživel tri mesece in takrat je spoznal, da je »drugačen svet možen« –, se sistem včasih res malce zatakne. Pohlevnost ni njegova vrlina, preveč grdega je v svetu, v katerem naj bi vladala nekakšna demokracija, v resnici se pa trpi in tudi umira. »Vojn bo konec takrat, ko bodo ljudje nehali hoditi v vojne, ne takrat, ko se bodo voditelji odločili ustaviti vojne.«
Ampak od množic ni mogoče pričakovati presežka, ta angažirani posameznik včasih spomni na tisto, kar je vedel že Freud. »Kot je v vsaki družbi pet odstotkov tistih, ki lažejo, pet tistih, ki kradejo, in pet psihopatov, je pet odstotkov tudi tistih, ki ne moremo biti tiho.«
Glasen je bil od malega, tako prepričljivo je to počel, da so ga, najstnika z ulice, povabili za voditelja mladinske oddaje na TV Slovenija Na liniji. Njegova linija je bila drugačna, posebna, zato ker ga »delo v medijih zanima kot odpiranje medijskega prostora marginalnim družbenim skupinam, ki nimajo denarja in vpliva«. Da mu je bilo to omogočeno, gredo zasluge tudi ali predvsem Milanu Deklevi, ne pozabi povedati Siniša, njegovemu uredniku od samega začetka. »Tako velikega človeka, kot je on, v uredništvu še dolgo ne bo.«
Z bojem do nagrade
Potem ko sta se s Slavico Karan, sovoditeljico v oddaji Na liniji, samoukinila, je našel somišljenika in sovoditelja v Mihu Šaleharju. Tekma in Tranzistor sta bili oddaji, v katerih sta problematizirala in spraševala tiste stvari, s katerimi večina v zvezi z mladimi noče in ne zna izgubljati časa in živcev. Bilo je lepo, dokler je trajalo.
Siniša, med drugim sodelavec Mladine, je neposreden in kritičen. Tudi do generacije, ki bi morala spreminjati svet, ki bi ga bilo treba spremeniti. »Popoldne mi je vseeno, kako se kdo oblači, a pri spoprijemanju z znanjem in s knjigo, torej med predavanji, oprijete majčke, petke in večerno ličenje nimajo česa iskati,« pravi podiplomski študent televizijske režije, ki čuti veliko odgovornost in obvezo, da se na vse pretege trudi za svet, v katerem bi si drznil imeti tudi družino. Za zdaj ga še ne vidi. Odneha pa tudi ne.
Beseda in jasna misel ter kamera v roki so njegovo orodje in orožje, ko se ozira za zgodbami tako imenovanih malih ljudi. Njegova reportaža v Mladini o vojni ujetnici Hasiji Dedić je bila presunljiva, kratka TV-filma Večni študent (2009) in Kupi me! (2012) drzna, dokumentarec o Maku Sajku pronicljiv, dokumentarni film Boj za pa, za zdaj, vrhunec njegovega ustvarjanja. Na letošnjem Festivalu slovenskega filma so mu dali nagrado za najboljši film.
Boj za je film o okupaciji borze pred tremi leti, o protestih, ki jih je Siniša skoraj pol leta spremljal prav vsak dan in posnel kar 120 ur gradiva. Iz njega je izluščil 82-minutno pripoved, »participativni dokumentarec« o tem, kako se konkretno nazadnje ni spremenilo prav nič, so pa zato ostali sledi in spomin, na podlagi katerih bo morda nekoč nekaj vendarle drugače.
A Siniša Gačić prav velikih iluzij o spremembah nima. »Ko smo v Studiu City objavili grafit Hočem prihodnost, smo se spraševali, ali je treba napisati še kakšno. Ne boljše in ne slabše. V položaju, v kakršnem smo, ne vidim nobene! Kaj bodo režirali moji sošolci, če ni denarja za nove ali zunanje režiserje? Smo prva generacija, ki dlje kot z danes na jutri ne more gledati. Perspektive ni nobene in nikjer.«
Pravzaprav pesimist, sam bi pa najbrž rekel, da realist. »Dokler lahko kaj izgubiš, ne greš v boj. Gre za čisto preprosto matematiko,« pravi o tem, koliko so se ljudje pripravljeni angažirati za spremembe, ampak odločen je, da bo vztrajal. Da bo upornik. Glasnik. Glasen in vztrajen. In najbrž bo šel še kdaj k zapatistom ali h komu podobnemu. Zato da bo lahko vsaj za hip verjel, da je drugačen svet vendarle možen. Doma je v to namreč čedalje težje verjeti.
Pet vprašanj za Sinišo Gačića Vaša najizrazitejša značajska lastnost? S kom bi si želeli preživeti dan? Vaša največja razvada? Vaša najljubša knjiga? Vaša najljubša jed? |