Ob igralcu Matjažu Javšniku se poleg njegovih vlog, ki jih nikakor ni malo, najpogosteje omenja njegova geografska determiniranost. Doma je iz Ruš, kraja brez perspektive, zaradi česar je odšel tudi Matjaž. Najprej v Ljubljano, po njegovem mnenju polno blefa, v kateri pa je bil dlje, kot si je želel. Potem je odšel v idilično dolenjsko vasico Krka, kjer ima mir in cviček, ki ga lahko pije, saj je diabetik.
Odvečna strešica
»Ampak jaz sem s Pohorja, kurc,« še vedno reče. Seveda brez kakršnega koli pridiha jezikovne samocenzure. Z besedami gre Matjažu po navadi več kot dobro in zato mimoidočega toliko bolj zaboli, ko na velikih obcestnih plakatih pod njegovo fotografijo zagleda napis Ne vrži puške v sladkorni trs. Tista odvečna strešica na z ostro zaboli. Škoda, kajti pobuda za ozaveščanje o diabetesu je sicer super. Matjaž je zraven, ker z boleznijo živi tudi sam in ker je, četudi nehote, nagnjen k spreminjanju sveta.
Ampak najprej je moral spremeniti sebe. Pa ne, da bi bilo z njim kaj blazno narobe, če seveda odštejemo, da je bil v otroštvu hud astmatik. Ali da je moral zaradi nepokorščine sedemkrat menjati srednjo šolo. Največkrat zato, ker se je preveč ognjevito uprl krivicam. Čut za pravičnost mu je torej povzročal težave s sistemom, posledično pa tudi s samim sabo. Sčasoma ni več vedel prav dobro, kaj naj, dokler mu niso rekli, da bo dobil liter vina, če gre kaj igrat. Pa je šel in ugotovil, da ga zanima. Da bi to rad delal. Brez šole, ker je o AGRFT slišal stvari, ki ga niso niti malo navduševale. Niso bile zanj. Prav nič mu ni žal, da ga še vedno, četudi jih ima že krepko čez štirideset, zmerjajo z naturščikom.
Razburil je škofe
Od boga poslan je bil naslov njegovega prvega avtorskega projekta. Simbolično, pravzaprav. Tudi Matjaž se zdi zaradi svoje posebnosti na neki način poslan. Ne zato, da bi ugajal in zabaval, čeprav dela prav to, ampak da bi provociral. Kritiziranje družbe se mu zdi smisel vsega njegovega dela. »Tako zelo sem žleht, da ne znam delati drugega kot iskati odgovore in družbi nastavljati ogledalo. Pri ljudeh pogrešam božjo iskro. Zdi se mi, da bo šlo mimo nas in bo hitro prepozno, če ne bomo vsaj mi opozarjali na to.«
Igralec, ki je pred leti z imitacijo papeža razburil škofovsko konferenco, gledalcem pa se je najbrž najgloblje vtisnil v spomin kot Izi v nadaljevanki TV Dober dan ter z vlogama v filmih V leru in Zadnja večerja, ima precej jasno predstavo o tem, kakšne lastnosti mora imeti igralec. »Prva je radovednost, da v sebi iščeš otroka, morilca, kogar koli, ki ga potrebuješ za določeno vlogo. Druga je, da imaš dovolj jajc, da si upaš to tudi poiskati. Tretja lastnost, ki je lahko značajsko negativna, pa je, da moraš biti strašen egotrip. In četrtič, v sebi moraš imeti nekakšno psihozo.« Njegova žena je po tem, ko ga je videla v predstavi Klavnica, tri dni prestrašena spala pri starših.
Preverja pripravljenost
Ja, tako prepričljiv je lahko Matjaž, ki je med drugim v radijski oddaji Z'aj pa jaz vprašam v štajerskem dialektu nadlegoval obrtnike, znane Slovence in državne uradnike. »Jaz ne brijem norcev, ampak preverjam stanje pripravljenosti,« je brez kančka slabe vesti dejal takrat. Ne počuti se prav nič krivega, če koga zaboli, ko ga zbode. Občutek krivde mu je tuj, povrhu je optimist. Ja, drugačen je od slovenskega povprečja, in prepričano pove, da smo Slovenci depresiven narod. Pa ni kriv Cankar, ampak mama, rad doda.
V njegovem primeru pač ne. Mama in oče sta bila super. Razumela sta fanta, ki je moral svoj smisel iskati nekoliko dlje. Oče ga je pogosto peljal v gozd in mu pripovedoval zgodbe. Matjaž si je moral konec pogosto izmisliti sam. Od tod tudi njegova ljubezen do zgodb. Za svoja otroka, Živo in Brina, za rojstni dan vsako leto napiše knjigo.
Zaradi bolezni bi moral živeti čim manj stresno. Trudi se, žena mu pomaga, kolikor more, ampak kaj ko ga vedno znova kličejo stvari, ki preprosto morajo biti opravljene. Pa stvari, ki kličejo po tem, da jih kdo opazi in jim nastavi ogledalo. Matjaž Javšnik je človek s poslanstvom, ki se ga je zavedel še pravočasno – in postal umetnik, ne pa povprečen depresivnež.
Pet vprašanj za Matjaža Javšnika
- Vaša najizrazitejša značajska lastnost?
Radovednost, lojalnost, strast.
- S kom bi si želeli preživeti dan?
Z Busterjem Keatonom ali pa z mojo bando iz Ruš: Tišler, Andi, Fabo, Feržan, Pero, Manfred …
- Vaša največja razvada?
Da življenje zajemam z lopato.
- Vaša najljubša knjiga?
Polentarska polica.
- Vaša najljubša jed?
Dal bi vse, da bi še enkrat okusil kar koli, kar bi prišlo izpod kuhalnice moje mame.
