Težko verjamem, da bi se sredi Ljubljane lahko pojavil park rock'n'rolla. Recimo, da bi najprej postavili kip Janeza Bončine - Benča. Skoraj prepričan sem, da bi prej postavili kip Branka Đurića - Đura (za film Traktor, ljubezen in rock'n'roll) in njegove Bombay Štampe ali pa katerega še južnejšega predstavnika nekdanje jugoscene nekje sredi slovenske prestolnice kot pa npr. zasedbe Sausages, Agropopa, Big Foot Mame, Šank Rocka, skupine Dan D, Čudežnih polj, Faraonov, Kameleonov, Veselih planšarjev, Modrijanov itd.
Mah, kaj bi našteval, mi bo še kdo, ki ga ne omenim, zameril.
Spomnim se, kako je na »svojo« ulico v Ljubljani čakal legendarni Jože Privšek. Kar nekaj zapletov je bilo; pa niti ne toliko zaradi Privška, ampak zaradi tega, ker se je imenovanje ulice znašlo v nekem političnem paketu, in ker vemo, da s politiko pač ni dobro češenj zobati, je nekaj časa ostalo na ledu tudi imenovanje ulice – eno prvih te vrste v glavnem mestu – po slovitem slovenskem glasbeniku Jožetu Privšku. Tistem Privšku, ki ga je nekoč na Radio Slovenija poklical ikonični ameriški producent Quincy Jones, da bi mu napisal nekaj priredb, pa ga je Privšek zavrnil, ker da ima preveč drugega dela.
Zaplet, zdaj star kakih petnajst let, je skoraj že pozabljen, zdaj se po glasbenikih ne poimenuje skoraj nič več. Vsaj v Ljubljani ne, kaj šele kje drugje.
In kot je že pred časom nekdo dejal, da se v tem svetu nič ni spremenilo, konstanta, stalnica v tem nebuloznem svetu pa da je le naivnost, bi lahko vse skupaj prenesli, da se niti v odnosu do slovenske glasbe ni kaj dosti spremenilo. In se ne spreminja.
Južni sosedje Hrvati so šli v tem smislu korak naprej. Svoje ulice so že dobili rockerji Karlo Metikoš (Matt Colins) in Milan Mladenović (Ekatarina Velika), pa ljubitelj mam v nekdanji Jugoslaviji Vice Vukov, dobili naj bi jih tudi (no, če jih že niso) Ivo Robić (s pesmijo Morgen je zasedel britanske in ameriške lestvice), Ivica Percl, ki je zaslovel s pesmijo Stari Pjer, in še kdo.
V prvi polovici letošnjega leta je v Sloveniji na novo nastalo 18 ulic; seveda ni nobena dobila imena po glasbeniku. Mimogrede: Budimpešta ima od torka tudi Ljubljanski trg. V XI. okrožju madžarskega glavnega mesta so namreč na južnem delu ulic Buekkoeny in Safrany slovesno poimenovali Ljubljanski trg. Vendar je to neka povsem druga zgodba. Tako kot je nemara dejstvo, da je mestna ljubljanska komisija za poimenovanje ulic predlagala, da bi v Ljubljani dobili nove ulice, in sicer Žabjo, Džamijsko in Plečnikovo.
Vprašanje pa ostaja, kdaj bo končno tudi slovenska zabavna glasba (in tudi narodno-zabavna, da ne bo pomote) začela dobivati nekaj podobnega kot v naši južni neschengenski sosedi. Parke, ulice; saj vem, da so nekaj ulic po državi že poimenovali po znanih slovenskih glasbenikih, vendar, vsaj tako se mi zdi, prekleto premalo.
Nisem povsem prepričan, kje leži odgovor na vprašanje, zakaj v Sloveniji ni več ulic, imenovanih po pomembnih predstavnikih slovenske glasbe. Da so estradniki največkrat predskupine srbskim in hrvaškim, je dandanes postalo skoraj že nekaj samoumevnega. Se tudi v tem skriva nekaj resnice? So nekateri v teh stvareh res le »močni« z besedami, ko pa je treba zamisel pretopiti v prakso, se vse skupaj ustavi? Morda!
Očitno pač je, da še kako drži, da v tem nebulozno drvečem svetu kot stalnica res ostaja nespremenjen odnos do slovenske glasbe. In nič ne kaže, da bi se kaj kmalu kar koli spremenilo. Na bolje, seveda; na slabše pa skoraj zagotovo. Zato me prav res zanima, ali obstaja možnost, da bi kje v tej deželici zrasel Park velikanov slovenske glasbe. Me je pa strah, da volja sicer obstaja, ampak je tistih, z druge strani, že hudičevo preveč!
