Ujet na nočnem morju

Ni še prav dolgo, ko je s prijateljem obtičal ujet v trdi temi nad prepadom na Pohorju, kjer je sredi noči pomagal reševati drugega prijatelja, ki se je žal smrtno ponesrečil. Takrat sta bila, kot smo poročali tudi v Novicah, zaradi trde teme in prepadnega terena tudi sama ujeta na skalni polici, od koder se nista mogla rešiti. Na koncu so ju reševali in z vrvmi izvlekli gasilci ter reševalci. Tokrat se je zgodilo na morju.

Kori obožuje adrenalinske počitnice in rad poskusi kaj novega. Lani, denimo, je s prijatelji na morju dopustoval po robinzonsko. Na enem od hrvaških otokov so uživali v nekakšni uti brez elektrike, tekoče vode, seveda ni bilo interneta in televizije. S kopnim je bila povezava, vendar so na otoku živeli kot v divjini. Hrano in preostale potrebščine so si lahko navozili s kopnega ali pa sami nalovili rib ter nabrali školjk. A eno se je iti robinzone na za to namenjenih krajih, nekaj povsem drugega pa, ko se zgodi nepričakovano. Takšno nočno moro je Kori na svoji koži občutil med letošnjim dopustom.

Nenadoma skale

S prijatelji je na barki plul med hrvaškimi otoki in užival. Kosilo, zabava, na premcu je Kori sedel s kitaro in brenkal, v zalivu na otoku Molat pa so se jim pridružili tudi Italijani. »Skratka, značilno poletno morsko vzdušje in žur. Luštno. Zvečer pa smo se kot zadnji podali nazaj v marino, do katere je bila poldruga ura vožnje. Nedolgo po izplutju se je zaslišal nenavaden zvok v motorju, ki ni in ni pojenjal. Čez čas se nam je le utrnila misel, da pogledamo, za kaj gre. Posvetili smo z baterijami in osuplo ugotovili, da manjka propeler!« pravi. 
Kam se je izgubil in zakaj, se jim niti sanjalo ni. Sprva so se smejali, ko pa se je znočilo, seveda ni bilo več smešno, z okvaro in daleč od kopnega. »S plavutkami nismo mogli veslati, vesel ali česa drugega nismo imeli,« prizna. Klic v sili so poslali prijatelju, a jih je med dveurnim čakanjem nanj morski tok zanesel od Paga skoraj do Korčule.

Ko je pomoč prišla, so jadrnico privezali na čoln, Kori pa je kot kopilot sedel vanj k prijatelju. »Vozili smo se po polžje, približno tri ure, saj je bila trda tema. Rešilni čoln je bil še brez navigacije, no, k sreči smo jo imeli na jadrnici mi. A zaradi hrupa in šumenja močnih valov v vlečnem čolnu s prijateljem nisva slišala skoraj ničesar, kar so nama kričali. Kot cestna avtovleka smo se peljali proti kopnemu in marini. Ne spomnim se, kdaj v življenju sem bil debele štiri ure skupaj tako skoncentriran, če sem sploh kdaj že bil,« pripoveduje Kori. Morje podnevi je nekaj povsem drugega kot morje ponoči, je spoznal. »Videlo se ni nič, razen kar smo si lahko pomagali s svetilkami. Tema pa temnejša kot v rogu. Da o občutku, da si v črni noči na odprtem morju in na valovih, sploh ne govorim. Ja, priznam, da nas je bilo tudi strah.«

Ko so po več kot treh urah muk nekje zelo daleč v daljavi vendarle zagledali luči, so si oddahnili. A prehitro. Zgolj po sreči in naključju je namreč Kori nenadoma tik pred njimi opazil skale. »Kar na vsem lepem so se dvignile iz morja. Panično sem začel vpiti: 'Otok, otok, pazi!' Nedvomno je prav moja panika zaslužna, da se nismo zaleteli in nasedli. Ni bila fatamorgana, ampak otok Malun. To je nizek in dolg otok, ki ga v takšnih razmerah ne moreš videti. Morali smo ga obiti, kar je še podaljšalo pot in še povečalo strah,« pojasni.

Pa še Loli!

Ko so o nesreči povedali na kopnem, nihče ni mogel razumeti, kako so se lahko zaleteli v otok. Zaletiš se v drevo ali omaro, ampak v otok?! Nekateri so bili prepričani, da so bili fantje pijani. »Pa nismo bili, niti slučajno. Bilo pa nas je zelo strah. Poleg tega je otok nizek, da čez njega vidiš Pag. Ampak podnevi. V trdi temi, ko se je čezenj videlo luči Paga, pa ga sploh ni bilo moč zaznati, in pravi čudež je, da se nismo še zaleteli... Saj ne vem, kaj vse bi se nam zaradi trka lahko zgodilo,« razlaga.

A zapletov, smole in nesreč še ni bilo konec. Čakali so jih tudi na kopnem. Natančneje Korija, saj jo je nesreča zagodla njegovi psički Loli. Vedno gre z njim na dopust in tudi tokrat je bilo tako. Lani je uživala, letos pa bi se zanjo skorajda končalo tragično. Kako in kdaj se je zgodilo, Kori še sam ne ve, saj je vedno ob njem in ne pohajkuje sama naokoli, a očitno je zaužila strup. Najprej je bruhala, potem se je začela še driska, ki je postala krvavo obarvana. Kori ni odlašal in jo je zvečer odpeljal v Zadar na veterinarsko postajo, a dežurnega veterinarja ni bilo tam. Nihče ni vedel, kje je in kdaj se vrne. Kori je zato Loli naložil v avto in jo odpeljal nazaj domov v Maribor. Tam so veterinarji psičko takoj oskrbeli z injekcijami, tabletami in infuzijami in jo rešili.

Konec dober, vse dobro. A oba si bosta letošnje počitnice zagotovo zapomnila za vse življenje.