Tudi staranja se je treba naučiti!

Mirjam Korbar Žlajpah je nastopila v več kot petnajstih celovečernih filmih in televizijskih dramah. Ko se dobiva v Stari Ljubljani v njeni najljubši kavarni, prizna, da pogreša filmsko produkcijo: »Z veseljem bi igrala še v katerem filmu ali nadaljevanki. Upanje umira zadnje.« Trenutno blesti v predstavi Ko je otrok bil otrok v Mestnem gledališču ljubljanskem, ko pa ni na odru, se najraje posveča svoji družini. Ob nedeljah se tako z možem in sinom odpravi na kavo, kjer si privošči svojo torto, kavo namreč!

Rekli ste, da na kavo gledate kot na sladico. Pri vas vsak dan zadiši po kavi?

Moja ljubezen do kave sega že v otroštvo, ko sem kot petletna punčka najprej samo ob nedeljah po kosilu tudi jaz dobila svojo skodelico s pravo kavo in seveda veliko mleka. Ta razvada se je z leti razširila na vsak dan, mleka je bilo vedno manj, naučila sem se kuhati odlično turško kavo, ki so jo obiski zmeraj pohvalili in spraševali za recept. No, recept je vedno v ljubezni in pravi meri. (Smeh.) Seveda je potem tudi v Slovenijo prišel ekspreso in počasi izrinil turško kavo. Dobila sem tudi svoj aparat in ni bilo jutra brez kapučina. No, pred leti pa me je telo prisililo, da sem korenito spremenila prehrano, in k temu je spadalo tudi črtanje kave, kar se mi je zdelo popolnoma nemogoče. Pa ni bilo tako. Pravo kavo sem zamenjala za žitno in v nekaj tednih me omamni vonj kave sploh ni več vznemiril. Tudi budna sem bila enako, če ne še bolj kot s pomočjo kave. Zdaj je zame pitje kave kot nekakšen posladek. Ne pijem je vsak dan. Le občasno, v lokalu, kjer je preverjeno dobra, in obvezno s smetano in brez sladkorja.

Omenili ste, da ste pred časom korenito spremenili odnos do hrane. Kaj je k temu botrovalo in kako je zdaj videti vaš jedilnik?

Preprosto me je telo opozarjalo, da nekaj ni v redu: nenehno sem bila utrujena, prehlajena, bolel me je vrat, hrbet, imela sem migrenske glavobole, ki sem se jih bala, saj nikoli nisem vedela, kdaj me napadejo, in so bili tako močni, da sem bila popolnoma nesposobna kakršnega koli opravila. Bala sem se, da me prime med ali pred predstavo. Ko tudi med počitnicami ni bilo veliko bolje, sem nekako kar nehala jesti meso. Prebrala sem precej knjig o zdravju, vegetarijanstvu, krvnih skupinah... Občasno vendarle jem ribe, jajca in mlečne izdelke in kakšno domačo sladico, spijem kozarec vina.

Nagibate se tudi k vzhodnjaškim modrostim. Sta tako vaša duša in telo izpopolnjena?

Ne vem, ali se ravno nagibam, o tem sem nekaj prebrala, nekaj časa redno meditirala, nisem pa noben ekspert, kaj šele, da bi bila kaj bolj razsvetljena. Vsak naj si izbere, kar mu ustreza in pomaga. Jutro začnem z vajami, ki nekako prebudijo moje telo in mi jih je pokazal zdravnik tradicionalne kitajske medicine dr. Papuga. Vsaka telovadba, ki človeku ustreza, je dobra, in pri določenih letih celo nujna.

Lani ste dopolnili 50 let. Se kaj bojite staranja?

Uf! Za naprej ne vem, kako bo, če pa pogledam nazaj, se mi zdi na neki način vedno boljše, tako da moja izkušnja s staranjem ni slaba. Nikoli se nisem posebno obremenjevala z leti, v gledališču smo na vajah, v procesu ustvarjanja skupaj mladi, srednji in stari, in včasih se meje popolnoma zabrišejo. Mislim, da ustvarjalnost ne pozna meja v letih. Od rojstva se staramo in gremo skozi različne faze tuzemskega bivanja, učimo se delati, sprejemati sebe in druge, razdajati se in odpuščati, si upati in venomer in skoz in skoz ljubiti. Tudi staranja se je treba naučiti, ga sprejeti kot neizpodbitno dejstvo, kar seveda ni vedno lahko. Zato imamo pri nas kar več svetlih luči, od gospodov Borisa Pahorja, Mikija Mustra, gospe Štefke Drolc, Ivanke Mežan, pokojnega Leona Štuklja, ki mi vlivajo pogum in upanje, da si lahko tudi v pozni starosti ustvarjalen, umsko in telesno čil in vedrega duha. Bojim se pa bolezni, bolečin, odvisnosti od drugih, nezmožnosti dela, nizke penzije, če sploh bo...

Kako kot igralka gledate na staranje? Se vam zdi, da se dandanes daje prevelik poudarek mladostnemu videzu?

Z leti sem, če se že nisem česa naučila, vsaj nabrala več življenjskih in gledaliških izkušenj, ki jih lahko uporabim, izživim, doživim na odru. Moja ljubezen in odnos do gledališča se nista veliko spremenila. Še vedno uživam v dobrih predstavah tako na odru kot v parterju, tako na vajah kot v kinu. Res pa je, da je dobrih ženskih vlog manj kot moških, kaj šele dobrih vlog, primernih mojim letom, ker te po hollywoodskem diktatu igrajo deset in več let mlajše igralke, vloge njihovih let pa še mlajše. Zakaj že? Aja, zaradi videza. Kaj pa karizma, energija in življenjska izkušnja? Prav dobro se spominjam vloge v gledališču, ki sem jo igrala premlada. Nisem je docela razumela in začutila, in žal mi je, da mi ni prišla na pot pozneje.

V Hollywoodu so plastične operacije del vsakdanjika. Ste kdaj razmišljali o tem?

Se mi zdi, da tudi pri nas niso redke. Saj razumem željo, da bi bil čim dlje mladosten, zapeljiv in fit. Ampak da se spremeniš v nekoga drugega, da nisi več ti, tega pa ne razumem. Seveda sem razmišljala o operaciji, sicer zelo teoretično, pa vendar. Pri meni se vse ustavi že ob misli na bolečino, da bi zdrava šla na operacijo, katere izid je dokaj negotov, potem bi prišla domov in bi se morala predstaviti lastnemu možu in sinu. Poleg tega operacija res lahko zmanjša ali odstrani gube, napne kožo, kdo bo pa operiral revmo, išias, artritis, diabetes? Mene zanima prava mera, harmonija duha in telesa. Pa še denarja nimam. Slaba tolažba, a ne? (Smeh.)

Vsekakor k vašemu mladostnemu videzu pripomore 11-letni sin. Bo mogoče tudi on igralec?

Bo, kar bo! Naj živi svoje sanje! Zelo sem hvaležna, da imam takega sina. On je moje sonce!

Vaša najnovejša predstava Ko je otrok bil otrok, v kateri igrate, je doživela premiero pred tremi tedni in je odsev današnjega trenutka. Kako gledate na ta svet?

V predstavi govorimo o stvareh, ki jih mogoče v današnjem svetu pogrešamo. Milino, nežnost, spontanost, empatijo, solidarnost, povezanost, ljubezen. Govorimo pa tudi o vprašanjih naše širše družbene stvarnosti, problemih današnje Evrope in problemih mladih v sodobnem času. Nič jim ne zavidam. Življenje danes je veliko bolj kruto, neizprosno in negotovo kot v moji mladosti. Od mladih zahteva veliko prilagodljivosti, prožnosti, različnega znanja in iznajdljivosti. Svet je vedno bolj iz tira, razlike med revnimi in bogatimi so vedno večje, naš planet vsak dan uničujemo s toplogrednimi plini, sekanjem gozdov in izčrpavanjem energentov. Vse to in še kaj kriči po takojšnjih spremembah, zgodi se pa nič. Ljudje smo postali razvajeni, težko se čemu odrečemo v korist prihodnjih rodov. Politična in ekonomska elita bi morala biti svetel zgled. Kritična masa ljudi z zavestjo, da so potrebne radikalne spremembe ne le v politiki, ampak tudi pri vsakem posamezniku, se le počasi veča. Občutek nemoči je vseprisoten.

Pred leti so odmevale vaše gole fotografije v rumeni reviji. Spada to med stvari, ki bi jih najraje izbrisali iz tega sveta?

Nič se ne da izbrisati, lahko samo pozabiš, odpustiš, se mogoče kaj naučiš. V svetu, kjer so vse meje zabrisane in ni nič jasno opredeljeno in določeno, je veliko možnosti za tovrstne vdore v zasebnost, nekaterim je to mogoče celo všeč, ne vem, meni in moji družini gotovo ne. Meje obstajajo.