Dan po dramatičnem rezultatu grškega referenduma, ki lahko usodno vpliva na delovanje Evropske unije, smo po telefonu poklicali znano Slovenko Mišo Novak Marlis. Nekdanja miss Slovenije, zdaj lastnica jezikovne šole in diplomirana germanistka, ki z možem in hčerko že dvanajst let živi v sredozemski zibelki demokracije, nam je zaupala, kakšno vzdušje vlada pri njih ter kako živijo in ostajajo srečni kot družina.
Kako je danes pri vas na Zakintosu?
Ljudje stojijo pred bankomati za le 60 evrov, tako kot pred dnevi, a čuti se, da imajo naenkrat novo upanje, moč, voljo. Raje bodo lačni, kot da bi imeli 300 evrov plače na mesec in bili za vsako ceno v coni mogočnih. Natančno to bi se zgodilo, če bi večina na referendumskem lističu izbrala besedo da. S tem bi postali druga Uganda.
Življenjski standard v Grčiji je že v zadnjih letih vse bolj padal, kar se je med drugim kazalo tako v zdravstvu kot šolstvu. Sodite v višji srednji razred, a vaša hči je morala v šolo sama nositi toaletni papir.
Tako je, ker obiskuje državno šolo. Letos smo morali starši kupovati tudi knjige in učbenike; doslej je zanje vedno poskrbela država. Hči zdaj obiskuje prvi letnik gimnazije in za vse je bil precejšen šok, ko so že na prvem šolskem dnevu sporočili, da bo treba s seboj prinesti tudi toaletni papir.
V bolnišnicah pred nekaj meseci, ko je bilo najhuje, niso imeli niti osnovnih stvari, kot so preveze, in so jih morali prav tako kupovati svojci bolnikov. Sama kot zasebnica plačujem osnovno in dodatno zavarovanje od 400 do 500 evrov na mesec, pa moram še vedno vse posebej plačati. Denimo ginekološki pregled stane 70 evrov, obisk zobozdravnika 80.
Grški narod preprosto ni več zdržal vsega tega ponižanja. Raje še nekaj časa trpi, pa se hkrati vrne na svojo nacionalno valuto in sčasoma bo zmogel poskrbeti sam zase. Grki so tudi v svoji bogati zgodovini vedno znova dokazali, da znajo stopiti skupaj, biti najmočnejši prav v najtežjih trenutkih. Vseh štirideset odstotkov ljudi, ki so volili za sprejetje pogodbe z evropskimi posojilodajalci, zmerjajo kot narodne izdajalce.
Tudi vi ste verjetno danes stali v vrsti pred bankomatom, da bi dvignili svojih 60 evrov. O čem se ljudstvo pogovarja, je težko čakati?
Tukaj je tako, da večina starejših ljudi živi zunaj mestnega središča, kjer so bankomati, in morajo plačati po 40 evrov za taksi. Na koncu jim ostane le 20 evrov, pa vseeno pridejo. Prodajalne v bližini bankomatov so postavile senčnike in ljudem brezplačno ponujajo vodo. Samozavest ljudstva je povrnjena.
Kako?
Doslej je o tem narodu in odplačevanju dolga prevladovalo zelo negativno mnenje. Skoraj kot bi jih bilo sram reči, da so Grki. Zdaj spet žarijo, ker so si upali reči ne. Končno se je zanje zavzel tudi politik. Premier Cipras je resda imel ljudi na svoji strani, a z zaprtjem bank minuli teden so se ustrašili, kaj pa zdaj. Nam bodo, če gremo iz Evropske unije, zamrznili plače? Bo tisoč drahem en evro, bo torej sledila popolna devalvacija? Bo bruto domači proizvod padel na dve tretjini? Z vsemi temi scenariji so strašili predvsem mediji. Sam premier je zdaj bojkotiral določen televizijski kanal, ker je delal protipropagando, da je treba nujno voliti za Evropsko unijo. Kopica medijev se je znašla pod drobnogledom javnega tožilstva in se bodo morali zagovarjati.
Kot kaže, imate zelo pogumnega premierja, ki se mu upira razprodaja lastnega naroda.
Drži, tudi po njegovi zaslugi je danes za Grčijo velik dan. Na pogajanja bo odšel z drugačnim elanom, saj ima za seboj ljudstvo. Grška socialna omrežja so bila preplavljena s sporočili iz tujine, denimo iz Italije, Španije, Belgije in celo Nemčije, kjer so organizirali shode v podporo. To je res pomembno sporočilo, ki je Grkom dalo še več moči in upanja, da bodo preživeli, kar koli se bo že zgodilo. Končno so na pomembnih položajih sposobni in odgovorni ljudje, ki se ne bodo pogajali za čast naroda. Če bi šlo naprej tako kot doslej, bi vse prodali in sprivatizirali. Na splošno se mi zdi Evropska unija zgrešen eksperiment. Enotna valuta med neenotnimi državami ni mogoča. Grki zelo obsojajo Nemčijo tudi zaradi prve in druge svetovne vojne in neizplačila dolga. Nemčiji so takrat vse države pomagale, da se po končani vojni finančno spet postavi na noge, zdaj pa sami niso pripravljeni narediti niti koraka naprej, da bi pomagali Grčiji. Kadar državi ne dovoliš, da se gospodarsko razvija, ter daš sleherniku 300 evrov plače na mesec v kombinaciji s smrtonosnimi davki, ti nikoli ne bo mogla odplačati dolga. To so grde igre, a ljudje niso neumni.
Morda se bo podobno prebudila še katera država v Evropski uniji.
Upam. Potem bi bil to učinek domin in nihče ga ne bi mogel več ustaviti. Tega se Nemci najbolj bojijo.
Verjetno v vsakem Grku žari kanček starodavnega ponosa, ker ima Grčija tako zelo bogato kulturno dediščino.
Ja, ampak prav to so jim hkrati najbolj očitali – da se preveč oklepajo preteklosti. Dejansko gre za zgodovino, mi pa moramo živeti tukaj in danes. Mož Georgios, sicer po poklicu osnovnošolski učitelj, sezonsko vsako poletje dela tudi v turizmu kot namestnik lastnika hotela. Hoteli so še vedno polni, turiste imamo in kapital je. Vsaj tukaj na otoku. Pogovarjala sem se z enim od hotelirjev in mi je rekel: »Pa četudi bo sledil grexit (izhod Grčije iz evroobmočja, op. a.), bom pa prodal hotel in začel pridelovati olive, se bom že kako znašel. Glavno, da nisem ponižan, zasužnjen!«
Kako boste poskrbeli za preživljanje svoje družine?
K sreči smo preudarno ravnali z denarjem že vsa prejšnja leta. Z možem sva bila varčna, živela skromno, ne nad svojimi zmožnostmi. Nismo se zadolžili s krediti. Tudi nepremičnino, v kateri živimo, najemava. Nisva se spuščala v gradnje, ker nisva vedela, ali bova ostala na otoku ali bova šla k moževim staršem na celino. Že dejstvo, da nimaš kreditov, nikomur nič ne dolguješ, je v teh kriznih časih zelo velika olajšava.
Po drugi strani smo bili prisiljeni v varčevanje, saj so možu kot javnemu uslužbencu znižali plačo in vse dodatke za kar 8000 evrov na leto. Kadar sta v družini denimo dva, zaposlena v javni upravi, pa imata še kredite, je še huje. Posledično so v državi rubili hišo za hišo, bilo je res tragično. Sama imam zadnji dve leti svojo jezikovno šolo in mi gre k sreči dobro – moram potrkati. Na našem otoku je že vrsto let ogromno povpraševanje predvsem po znanju angleščine in nemščine, kar je tudi moje področje.
Na ljubljanski filozofski fakulteti ste naredili diplomo iz nemščine. Kaj pa angleščina?
Zanjo imam prav tako dokončane vse štiri letnike, a diplomirala še nisem. No, pa imam tudi jaz en dolg. (Smeh.) Sicer sem na grškem ministrstvu za šolstvo v Atenah prav tako opravila najvišjo stopnjo grščine, da sem lahko sploh uradno prijavila svojo jezikovno šolo. Poučujem tudi grščino – tujce, veliko prevajam. Na našem otoku moraš, ne glede na to, v kateri branži delaš, obvladati najmanj dva tuja jezika. Kdor je v svojem poslu dober, ima več kot preveč strank. Tudi sama jih imam toliko, da moram nekatere zavračati.
Menda imate tudi vi dve službi?
Tako je, prav tako sem ostala dejavna v plesu. Dvakrat na teden poučujem v plesni šoli – latinskoameriške in standardne plese ter hip hop.
O, hip hop tudi?
(Smeh.) Ja, čeprav zadnje čase malo manj, ker me že nekoliko daje emšo. Plešem predvsem za dušo, nekaj pa s tem seveda zaslužim. Tudi moj mož lahko z lastnim zgledom demantira, da so Grki leni. Celo prisiljeni so v to, da imajo večinoma po dve službi, če hočejo preživeti.
Vajina hči Mara je zdaj stara dvanajst let. Katera področja zanimajo njo?
Vsi v družini smo športni navdušenci in očitno tudi njo privlači gibanje. Izjemno uspešna je v atletiki, ima že šop zlatih medalj v teku. Njen trener pravi, da je trenutno celo med desetimi najbolj nadarjenimi športniki v Grčiji. Prav tako se nagiba k tujim jezikom. Tekoče govori nemško in angleško. Letos je opravila izpit prve stopnje na podružnici Univerze v Michiganu. Morate vedeti, da je učenje jezikov za grške družine veliko breme, saj se jih v šoli ne učijo. Vsi morajo hoditi v zasebne jezikovne šole. To je moj kruh, pa sem vseeno proti. Ljudje morajo pred vsako zaposlitvijo pokazati certifikat znanja tujega jezika in preden dosežeš stopnjo prvega certifikata, mine v povprečju pet do šest let, kar vsako družino stane približno šest tisoč evrov.
Je Slovenija sposobna podobnega upora, kot ga je izvedla Grčija?
Težko rečem. Slovenijo obiščem enkrat letno. Kar me vsakič znova negativno preseneti, so cene. Pred petimi leti je bila ogromna razlika med grškimi in slovenskimi cenami istih proizvodov in blagovnih znamk. Grške so bile tudi po štiri, pet evrov dražje. Razlika se je vsako leto manjšala. Zdaj smo tam tam. Morate pa vedeti, da je na otokih sicer vse še dražje kot na celini. Verjetno se tudi Slovenija približuje finančnemu polomu.
Razprodaje premoženja in blagovnih znamk so tudi tukaj že nekaj let na dnevnem redu.
Vem. Veste, kaj se sprašujejo Grki – ali niso nemara Nemci v resnici edini dobili druge svetovne vojne? S to razliko, da zdaj ni več boja z orožjem, temveč s financami. Hkrati moram povedati, da imamo ogromno nemških turistov, ki so do Grkov zelo prijazni, sočutni. Pred kratkim je po socialnem omrežju zaokrožila fotografija računa, na katerega so napisali: »Sorry for our government.« (Oprostite nam za našo vlado.) Ne vem, kako so grški upor obravnavali v slovenskih medijih, a mnogo ljudi se kljub vsej negativni propagandi ni pustilo zmanipulirati, da bi jim oprali možgane. (Poudari.) Grčija hoče odplačati dolg, a prosi upnike, naj ji pomagajo rasti!
Pa preklopiva spet še malo na prijetnejše teme. Ali Mara zna slovensko? Kolikokrat je bila v Sloveniji?
(Navdušeno.) Seveda govori slovensko – s posebnim grškim naglasom. Ponavadi skupaj odpotujeva na počitnice v Slovenijo poleti, ko so letalske vozovnice cenejše in mož dela. Pred dvema letoma pa smo bili na obisku pri mojih starših na Ptuju vsi trije.
Kakšna se ji zdi naša rodna gruda?
Tako zelo zelena. (Smeh.) Začudila se je, kako je vse čisto in urejeno. Pri nas v Grčiji je vendarle tudi malo južnjaška miselnost.
Vi kaj pogrešate Slovenijo ali ste si tudi na Zakintosu spletli zadovoljivo mrežo prijateljev?
Prijateljice iz otroštva so in bodo vedno dragocene. Obiskujemo se, one tudi prihajajo k meni na počitnice. Sicer so tudi tukajšnji ljudje zelo odprti in prijazni, tako da mi ni hudega. Edino, kar zelo pogrešam, je slovenska hrana, denimo govejo juho, kislo zelje in klobase kašnice, ajdovo kašo pa seveda kakšne krofe in makovo potico. Včasih kaj od tega pripravim zato, ker je všeč tudi moji hčerki. Slivove ali marelične cmoke. (Se zresni.) No, seveda zelo pogrešam tudi starše.
Leta 1998, ko ste postali miss Slovenije, je vaš oče lepo dejal, da ste bili zanj miss že ob rojstvu.
Se strinjam, tako verjetno občuti večina staršev za svoje otroke. Žalostno je le to, da sem edinka in tako je tudi Mara njuna edina vnukinja, obe pa sva tako daleč stran.
Ali z možem Georgiosom razmišljata, da bi povečala družino?
V tej krizi si še ljubljenčka težko privoščiš, kaj šele otroka, pravi mož. (Smeh.) Mi smo sicer veliki ljubitelji živali. Imamo štiri muce in tri pse – yorkshirskega terierja in dva rotvajlerja. Sama si sicer močno želim postati mamica še drugič, tudi zato, ker se Mara počasi že odmika, oddaljuje, hoče svojo zasebno sfero. Odrašča. Po drugi strani sem vesela, ker je v primerjavi z vrstnicami še bolj otročja, kar se mi ne zdi nič slabega. Bolj kot fantje jo denimo zanima plezanje po drevesih. (Smeh.)
Odlično, saj se nikamor ne mudi. Tudi za vas ni prepozno, če želite imeti še enega otroka.
Septembra bom stara štirideset let. Bomo videli. Težko je, ker nimam pomoči, oba z možem sva ves čas s čim zaposlena. Žal nimava babi in dedi servisa. Že zdaj včasih težko loviva proste trenutke, ki jih preživimo skupaj kot družina.
Pravite, da se občasno malo lovite tudi z materinščino.
Drži, pogosto imam težave z iskanjem kakšne povsem običajne slovenske besede. Dnevno namreč funkcioniram v drugih treh jezikih – govorim grško, nemško in angleško. Pogovor enkrat na teden po telefonu z mamo je čisto premalo. Pred tremi leti, ko sem imela v Sloveniji rutinsko operacijo in so me sestre v ptujski bolnišnici prebujale iz narkoze, sem jim odgovarjala v grščini, nisem mogla preklopiti na slovenščino. Očitno je grški jezik prodrl tudi že v mojo podzavest.
V Grčiji živite sredi narave, deset minut hoje do morja. Koliko vam to pomeni?
Ogromno. Potrebujem stalen stik z naravo. V tipičnih mestnih okoljih, betonskih džunglah, se nisem nikoli prav dobro znašla. Tri leta smo sicer živeli pri moževih starših v Solunu, drugem največjem grškem mestu, kjer sva imela tudi vso njihovo pomoč, a kljub temu sva vse popokala in odšla na otok. Tukaj se zjutraj zbudim, odgrnem zavese in najprej zagledam oljke. Pa pomarančevce. Vse diši po morju, rožmarinu in origanu, s svojo melodijo pa k naravni idili prispevajo še črički. Sem vaško dekle, zato tukaj zelo uživam.
