Resničnostni šovi so že več kot dve desetletji stalnica naših TV-sporedov, v javnosti pa so hkrati zaničevani in oboževani. O tem, kako vplivajo na gledalca in kaj pomenijo za razvoj celotne družbe, smo se pogovarjali s psihologinjo Sanjo Brezničar.
Zakaj so resničnostni šovi tako gledani?
So televizijski žanr, ki s specifičnimi značilnostmi stremi h gledanosti. Gre za spreminjanje resničnega življenja v spektakel, čeprav gledalci vedo, da je zadaj režija, scenografija, izbor igralcev in podobno. Človekovo življenje je vse bolj odvisno od medijskega komuniciranja, ki služi zabavi in tudi preverjanju lastnega čustvovanja, vedenja, socialnih odnosov z drugimi. Vrednotenje nastopajočih v resničnostnih šovih in identifikacija z njimi je svojevrsten način ohranjanja in utrjevanja lastne identitete. Pri gledanju resničnostnega šova je to početje neboleče, saj gledalci z nastopajočimi niso v interakciji, torej jih ti ne morejo vrednotiti.
Kako bi lahko umestili pojav resničnostnih šovov v gospodarsko, družbeno in moralno krizo, v kateri smo se znašli?
Vse je postalo tržno blago, tudi človekova intima. Empatija kot bistvo človekovega čustvenega in moralnega razvoja izginja. Vredno je tisto, kar je mogoče prodati, družba ceni zlasti imetje, človekova vrednost se meri v denarju. Najboljši primer za to so svetovni voditelji, politiki, milijarderji. Če bi hoteli, bi nahranili vse človeštvo in veliko bi jim še ostalo.
Bi lahko rekli, da so resničnostni šovi novodobne gladiatorske igre?
Z gladiatorskimi igrami imajo zagotovo določene podobnosti, na primer opazovanje zmag in porazov, čeprav gre pri gladiatorskih igrah za ubijanje v pravem pomenu besede, v našem primeru pa morda le za tako imenovano socialno smrt, ko se zelo kompromitirani igralec resničnostnega šova vrne v resnično življenje.
Kaj gledalca spodbuja k temu, da uživa v opazovanju intimnosti neznancev? Je to voajerizem?
Do neke mere. Pri voajerizmu gre za to, da opazovani ne ve, da je opazovan, pri resničnostnem šovu pa igralci vedo, da so opazovani v vseh segmentih življenja, tudi najbolj intimnem.
Kakšen je človek, ki prosti čas posveti temu, da opreza za življenjem drugega, tudi intimnega, povrhu neznanca? Bi ga lahko zasačili tudi, ko kuka skozi okno naše spalnice?
Mislim, da ne. Kukati skozi okno naše spalnice je voajerizem, značilen za nizek odstotek ljudi. Ni v skladu z normami naše družbe, ki določa meje zasebnosti, intimnosti. Menim, da se gledalci resničnostih šovov v zasebnem življenju držijo teh norm. Pri gledanju televizije pa gre za soglasje igralcev, da so opazovani, in takšno gledanje je povsem v skladu z družbenimi normami. Seveda zadaj stoji manipulacija medijev, ki zelo vplivajo na življenjski slog ljudi. Gledati resničnostni šov namesto da bi se izpostavili resničnim socialnim interakcijam je za ljudi varneje, zelo nenaporno in jih drži doma. Postajajo zelo nenevarni in vodljivi, kot je značilno za potrošniško družbo.
Lahko spremljanje resničnostnega šova gledalca zasvoji?
Človek je lahko odvisen od česar koli. Bolj ko ne more funkcionirati v običajnem življenju, če ne dobi svojega odmerka česar koli, alkohola, droge, seksa, ljubezni, rizika v igrah na srečo, gledanja resničnostnega šova, bolj je zasvojen.
Ali se gledalec, torej opazovalec, poistoveti z nastopajočimi?
Običajno gledalci izberejo svoje igralce resničnostnega šova. Izbor je odvisen od podobnosti stališč, vrednot, vedenja, in v tem smislu gre za identifikacijo. Nekako velja rek, da gliha vkup štriha.
Ali in zakaj gledalec uživa v nesreči drugega, torej nastopajočega?
Če gre za igralca, ki ga gledalec ne sprejema, ki mu ni simpatičen, ki ga ocenjuje kot nemoralnega, zaradi njegove nesreče ni prizadet, ne bi pa rekla, da večina gledalcev v njegovi nesreči uživa. V nesreči drugega uživajo tisti, ki nimajo popolnoma nobene empatije in so sovražni. To bolj velja za posamezne gledalce, za večino pa ne.
Nekateri udeleženci resničnostnih šovov požanjejo precejšnjo medijsko pozornost. Razvpita družina Kardashian živi od tega, da je slavna. Kako je lahko vzor nekdo, ki ni pokazal nikakršnih sposobnosti ali talentov, razen tega da se razgalja pred javnostjo?
Tudi to je svojevrsten talent in pogum, razgaliti se pred javnostjo, prodati svojo zasebnost. Zasebnost postaja tržno blago ne le v resničnostnem šovu, tudi na facebooku, snapchatu itd. Vizualne podobe zamenjujejo besede. Dovolj je, da se fotografiramo in snemamo. Ni treba misliti, kaj šele kaj povedati in zapisati. Kot psihologinja verjamem, da je človekova zavest strukturirana po jeziku, in bogatejši ko je ta, bolj je človek kompetenten v mišljenju. Kapitalizem tega ne potrebuje. V kapitalizmu nas učijo vrednotiti uspeh glede na finančni izid.
V vseh teh šovih je očitno prisoten močan seksualni naboj. Lahko to pri gledalcu vzbuja podobne občutke kot spremljanje pornografskih filmov?
Ja, seveda. Ljudje se spolno vzburijo, če opazujejo seksualne prizore, in to jim prinaša ugodje, bodisi pri gledanju pornografije bodisi pri gledanju resničnostnega šova.
Kako spremljanje resničnostnega šova vpliva na gledalca?
Žal v njih ne vidim dosti pozitivnega. So ljudje kaj boljši do sebe in drugih, če gledajo šov? So njihovi odnosi, zadovoljstvo pri delu, izobraženost in razgledanost, fizično in duševno zdravje v boljši kondiciji? So srečnejši? Menim, da ne.
Je spremljanje resničnostnega šova beg pred vsakdanjimi težavami?
Ne le pred težavami, temveč pred življenjem, ki zahteva zmožnost vzpostavljanja socialnih odnosov, prinaša napor sprejemanja in izražanja čustev, komunikacijo, aktivnost, energijo, ideje. Dvomim, da se ljudje učijo na napakah udeležencev resničnostnih šovov in preverjajo naučeno v svojem življenju. To niti ni cilj teh šovov, niso tako vodeni.
Resničnostnih šovov je vedno več, kakšen bi bil lahko vpliv na celotno družbo?
Pasivnost, življenje v virtualnem svetu, ne realnem. Morda bo pa realni svet počasi izginil. Resničnostni šovi so le en segment, ki kaže na to. Želela pa bi si, da bi zmagala moč narave, moč življenja, kakor smo ga razumeli do zdaj.
