Trst veselo umira, Ljubljana pa cveti

Boris Kobal, ki ga poznamo v prvi vrsti kot igralca, nič manj ne blesti v vlogi režiserja in dramatika. »Na klopci, tako kot v mladih letih,« reče, ko se usedeva sredi Kongresnega trga v Ljubljani. Vprašam, ali ga to spominja na mladost, in Boris odgovarja: »Ampak ni bilo prav veliko klopc,« in se nasmehne. Sicer pa se oseminpetdesetletni Tržačan rad spominja teh let. »Normalna mladost, delno v Trstu, delno v Ljubljani...«

Ima staro kripo

»Leta 1976 sem prišel v Ljubljano študirat. Imam pa občutek, da smo se takrat bolj družili. Ni bilo facebookov in drugih družabnih omrežij. Mogoče smo se celo bolj fajn imeli. Imam občutek, da smo se bolj zabavali.« Družabna omrežja uničujejo medsebojne odnose, kar tudi on opaža. »Občutiš, da pravzaprav ne potrebuješ živega človeka ob sebi, da lahko obvladaš ves svet prek ekrana, prek naprav. Ne vem, meni se zdi, da pogovora s človekom, torej da se dva gledata in pogovarjata, ne more nadomestiti twitter. Ampak novim generacijam je to dovolj, mogoče je manjša obveza do sočloveka. V določenem trenutku ti nekdo ne paše, ga izbrišeš in je konec, to so manj obvezujoče zadeve. Kar pa pogosto vodi v osamljenost,« reče zamišljeno. Tudi Borisa lahko najdemo na družabnem omrežju. »Ja, vendar sem strahotno slab uporabnik,« kar sem opazila tudi sama, saj sem njegov odgovor dobila po enem tednu. »Nimam pametnega telefona, da bi preverjal. Imel sem dva taka in so mi oba ukradli, zdaj imam pa doma eno staro kripo, ki dela in telefonira, pa še blazno nizke tarife zdaj plačujem. Rekel sem si, da ga zdaj ne bom imel nekaj časa, ker imam res dovolj tega.«

Nadomeščal bo Cavazzo

Sicer pa si kot svobodnjak sam razporedi delovni dan. »Zdaj igram v svoji predstavi Po mojem Slovenci, kjer je ponudba. V Špas teatru pa bom vskočil namesto Borisa Cavazze v Čisti norišnici, precej velika stvar, zato me je kar malo strah. Ampak bomo že. Tukaj pa je še nova sezona oddaje Moja Slovenija. In si bomo kmalu voščili novo leto,« se nasmeji. Vprašam, kje ga bo praznoval. »Verjetno na odru, v kakšni predstavi. Tako je bolj ali manj vsako leto, že kakšnih 20 let.« Še pred novim letom pa bo kot režiser pripravil novo predstavo v celjskem gledališču. »To je komedija, ki jo je napisal Matjaž Župančič. Imenuje se Workshop na Molièra, v bistvu gre za parodijo na sodobni teater, kako se kakšne stvari počenjajo. Imam zelo dobro zasedbo. Prejšnji teden sem začel, novembra imamo premiero. Vsakič, ko začneš delati novo režijo, je tako, kot če nisi prej nikoli nič delal. Vsakič je nekaj novega, torej neznanka.« Sicer pa se Boris dobro znajde tako v vlogi režiserja kot tudi igralca. »To sta popolnoma različna pogleda na isto stvar, cilj je isti: predstava. En pogled je subjektiven, z odra dol, ker igralec bolj ali manj subjektivno razmišlja o tem, kaj bo naredil. Režiser pa mora imeti pod kontrolo vse, celo situacijo z vsemi igralci, zato moraš biti malo bolj objektiven. Kljub temu kot režiser izpoveš nekaj svojega, pripoveduješ zgodbo, ki jo je nekdo napisal, s svojega zornega kota. Temu se reče koncept. Ti dve zadevi sta na neki način skorajda neprimerljivi. Ne more biti eno in drugo, ali je eno ali drugo. Težko je, da bi hkrati igral in režiral. To sta popolnoma različna principa za isti cilj.«

Slovenci v propadu

Mnogim pa je Boris najbolj všeč v vlogi humorista. »Dali so me v ta predal, prav. Če jim je tako v redu, me ne moti.« Rad se šali na svoj račun. »V teh satiričnih zadevah vedno postavljam sebe kot izhodiščno točko, ker govoriš o nekih izkušnjah. Ne izmišljujem si zgodb, ki jih ni. Izhajaš iz sebe, toliko si star, da se je nekaj zgodb že nabralo, poskušaš povedati neke zadeve s svojega zornega kota, s svojega stališča.« V nastopih pogosto omenja tudi Trst, kjer je preživel otroštvo. »S Trstom sem izgubil stik, v glavnem hodim tja obiskovat mamo. Vidim samo od daleč, da veselo umira, tako mesto kot slovenski živelj. Žalostna je ta zgodba, verjetno bi zahtevala malo daljši pogovor okrog tega. Ampak v bistvu izginevamo, na tistem koncu smo Slovenci v propadu.« Ko se sprehodiva, vprašam, kako Italijani gledajo na nas, in me Boris takoj opomni, da je med Italijani in Tržačani velika razlika. »Italijani večinoma ne vedo, kje smo, torej to je hitro opravljeno, nimajo z nami nobenih problemov. Tržačani seveda vedo, kje je Slovenija. Dolga leta jim je bila trn v peti, zaradi Jugoslavije in tako naprej. Zdaj pa se mi zdi, da so se Tržačani, ne bom rekel do Slovenije, ampak do Ljubljane, zelo odprli. Veliko jih hodi v Ljubljano, ker je zelo živahno mesto, še posebno poleti, ko je veliko prireditev. Hodijo tudi na tržnico kupovat stvari, ki se jih pri njih ne da dobiti. Nekateri Tržačani so se celo tako odprli, da otroke dajejo v slovenske šole, kar je bilo še pred dvajsetimi leti nepojmljivo. Torej se malo spreminja, vendar nič usodnega.«

Z Bernardo že 20 let

Pravi pa, da se je Ljubljana v tem času strahotno spremenila. »Če se spomnim, kakšna je bila, ko sem prišel študirat... Se ne da primerjati, tudi po zunanjosti. Takrat je bila vendarle malo bolj turobna in zakotna, bi človek rekel. Zdaj pa se je zelo razbohotila, tudi v vseh dejavnostih, postala je lepo mesto. Vsi, ki pridejo, jo radi pogledajo. Ne ponuja veliko, turizem je bolj prehodnega značaja. Ampak Ljubljana ima svoj šarm.« Sicer pa v Ljubljani že dvajset let živi z Bernardo Oman. »Še vedno v redu,« ko ga povprašam o njuni vezi, saj so nekateri mediji namigovali na ločitev. »Ah, ne vem, od kod jim kaj takega. Kar nekaj iščejo, kot da je to nekaj strašnega, če bi jaz bil ali ne bi bil več z njo. To nič ne pomeni,« in še enkrat potrdi, da je med njima vse v najlepšem redu.