MONOKOMEDIJA

Trpimir – izpoved normalnega norčka

Objavljeno 16. november 2014 08.10 | Posodobljeno 16. november 2014 08.18 | Piše: Andrej Predin

V petek, 21. novembra, bo v dvorani Kulturnega doma Črnuče premierno uprizorjena monokomedija z Romanom Končarjem.

Ljubitelji komedije pograbite beležko in obkrožite petek, 21. novembra, ko bo ob 20. uri v dvorani Kulturnega doma Črnuče premierno na ogled predstava z naslovom Trpimir – izpoved normalnega norčka. Briljantna monokomedija je nastala pod peresom enega najplodovitejših in najpronicljivejših evropskih tekstopiscev Mira Gavrana, čigar dela so prevedena v 35 jezikov, v zadnjih dveh desetletjih pa je bilo več kot 250 premiernih uprizoritev predstav, nastalih po njegovih delih.

Dogodek bo še toliko plemenitejši, saj bo potekal ob 30-letnici igralske kariere protagonista predstave Romana Končarja. »Ko pride človek v moja leta, se ga polotita neki strah in neka negotovost, da bo kaj zamudil, da česa ni postoril, še ni postoril. Tudi mene so obhajali taki občutki. Odločil sem se, da nekako kronam svoje dozdajšnje igralsko delo tudi z najtežjo od vseh igralskih preizkušenj, monodelom. Dolgo nisem našel primernega teksta. Vse dokler se nisem po nasvet obrnil na dolgoletnega prijatelja, enega najuspešnejših svetovnih komediografov moderne dobe Mira Gavrana. In po eni njegovih zgodb malih, neobičajnih ljudi je nastala resnično fenomenalna monokomedija Trpimir – izpoved normalnega norčka, ki jo je Miro posvetil mojemu skromnemu jubileju, na kar sem še posebno ponosen,« nam je zaupal Končar in dodal: »Sam sem prispeval prevod, adaptacijo teksta, napisal sem tri songe in jih uglasbil, poskrbel sem za režijo in seveda igro. Zdaj je, kar je.«

Velemojster komedije

Zgodba pripoveduje o Trpimirju, ki ga že najmanj tri desetletja po krivici zadržujejo v psihiatrični ustanovi. Tako je vsaj prepričan. Ob neki priložnosti obiščejo ustanovo študentke in študenti psihiatrije in Trpimir je izbran, da bo govoril z njimi. Odloči se, da jih bo prepričal, da je zdrav in povsem normalen, niti pomotoma nor. »In ko bodo to prepoznali, bodo to povedali dohtarjem, potem bodo dohtarji končno doumeli, da on, Trpimir, nikakor ne spada v to ustanovo. In kako bo prepričal študenteraj? Tako da jim bo na pamet povedal kratko zgodovino slovenskega naroda. Na čisto svoj, strašansko zabavno-hudomušni način, ki sproža salve smeha. Tudi pri tistih, ki se še svoj živi dan niso smejali v gledališču!«

Roman Končar nam je zaupal, da pričujoče gledališko delo odlikuje bravuroznost tekstovne predloge. »Miro Gavran je velemojster komedije. Moja malenkost pa je dodala še sveto preproščino igralske bravure, zbadljivo smešnost songov, še dvoumno norost neke pameti. Ali pa obratno, ne vem več točno. Velikanskost človečnosti in življenjskosti nekega noro normalnega malega človeka je zagotovilo, da se bo v predstavi prepoznal prav vsak, ki si jo bo ogledal. In se bo tudi sam sebi od srca nasmejal.« Največji izziv pri monokomediji Trpimir je bila za Končarja igralska preobrazba normalnega človeka v igralskega norca in hkratna igralska transformacija norega igralca v normalnega človeka. Dvojnost, ki je vedno na meji, nenehno prehajanje iz enega stanja v drugo, ki je tako subtilno, da se na koncu res ne ve, kdo je kdo in kaj je kaj. Smeh, ki se pri vsem poraja, je tako do konca človeški, da je neobvladljivo nalezljiv. In nepopustljivo konstanten. Hvala bogu.«

Vse, ki se ne boste mogli udeležiti premiere, bo razveselila novica, da bo predstava v Kulturnem domu Črnuče uprizorjena še 26., 28. in 29. novembra. Prav vsakič se bo napad smeha začel ob 20. uri.


Kaj pomeni 30 let kariere?

»Vse in nič. Vse zategadelj, ker je v bistvu tvoje življenje. To pa je zato, ker pravi igralci, polnokrvni, tisti, ki živijo na odru, ne igrajo, ampak imajo eno samo življenje, ki nikoli praviloma ni realno, temveč vseskozi neko drugo, življenje nekih drugih ljudi, tistih, v katere vseskozi in vedno znova vstopajo, samo zato, da bi jih predstavili drugim. Trpeče in mučno, a mnogokrat srečno in sladostrastno obenem je življenje pravih, polnokrvnih igralcev, med katere se suvereno in brez kakršne koli lažne skromnosti štejem tudi sam. Želim verjeti, da več kot upravičeno.

In nič zategadelj, ker je vse moje početje igralsko v svojem bistvu ena sama prekleta minljivost. Kar je v bistvu tako žalostno resnično in tako žalostno tragično, da človeka navdaja z malodušjem spoznanja, kako dvomljivo nevredno je naše igralsko početje. Še dobro, da v dobi, v kateri ustvarjam oziroma sem ustvaril, kar pač sem, obstajajo nosilci zvoka in slike, na katere se vendarle lahko neizbrisno ujame vsaj delčke igralske magičnosti, ki je v svojem bistvu vedno neponovljiva. Se pa klasično sprašujem, kdaj je ta čas minil!«

 

Deli s prijatelji