Oče Iztok s sinovoma Domnom in Vidom. Trije Valiči iz bogato razvejene igralske dinastije. Domen trenutno nastopa v družbi obeh – z očetom v seriji Usodno vino, s starejšim bratom pa v šovu Slovenija ima talent. S prekaljeno trojico smo se pogovarjali v znani ljubljanski kavarni na deževen, a prav nič turoben dan. No, pravzaprav je prvi del intervjuja potekal le z dvema, saj je Vid zaradi drugih obveznosti krepko zamudil.
Očitno je vašo rodbino starogrška gledališka muza Talija zares radodarno obdarila. Kako se spominjate svojega očeta in dedka Aleksandra Valiča, med drugim prejemnika Borštnikovega prstana? Katero dragoceno poslanstvo vam je predal? Prav zdaj je obletnica njegove smrti.
Iztok: Drži, moj oče je umrl 26. oktobra lani. Težko je opisati, kaj je bilo njegovo poslanstvo. To se najbolje pokaže v dejanjih. Nastajalo je iz dneva v dan doma, med pogovori z njim. O gledališču, igri in drugih stvareh. Nekatere očetove besede in razmišljanje so se mi za vedno vtisnili v spomin. Pa če povem konkreten primer, kaj se mi zdi zares dragocena dediščina, ki sem jo prejel od njega in si želim ter upam, da mi jo bo uspelo predati naprej: najprej poslušati svojega sina – torej svoja sinova – ter šele nato povedati, kaj si mislim sam. Spoštovati, kar ti sin pove, potem pa iskreno povedati svoje mnenje, pa čeprav je povsem drugačno. Treba je biti pozitiven in potrpežljiv v tem, da znaš brzdati sebe in tvoj ego ni na prvem mestu. Tako se sčasoma utrjuje medsebojno zaupanje, ko se tudi laže razumeš. Treba pa je živeti svoje življenje, hoditi po svoji poti. To moraš dopustiti tudi drugemu. Prav je, da si priskočimo na pomoč, ampak vsak človek je najbolj odgovoren sam zase.
Domen: Kar zadeva igro in gledališče, mi je dedi sploh v zadnjem času večkrat dejal (oponaša njegov glas): »Dobro, saj že malo slabše slišim, ampak...« (Nasmeh.) Prva točka na seznamu kritik ali pohval je bil govor. Sčasoma je bil vedno bolj zadovoljen z menoj, medtem ko me je na začetku akademije nekoč pokritiziral (se spet glasovno prelevi v dedka): »Zgornjo ustnico imaš leno.« Potem ga je babi mirila: »Ne, ni res! Saj se ga je razumelo!« Pa se je kar malo razjezil: »Čakaj, a me poslušaš?!« Prav je imel. Govor je temeljni igralski inštrument. Še nečesa se spomnim – kaj mi je ponavadi rekel pred premiero, a velja tudi za življenje: »Domen, junaško!« Ali pa: »Korajžno!« Rad je imel takšne vojaške izraze »na juriš«, saj je bil tudi sam v partizanih. Torej, če se že zmotiš, naredi to junaško! (Nasmeh.) Naju z Vidom je že pri petih, šestih letih spraševal, kdaj bova šla k soldatom. V vojsko.
Ga zelo pogrešate?
Domen: Seveda.
Iztok: Ah, vedno. Vsakič med gledanjem fotografij oče na novo zaživi v mojem spominu. Njegov obraz in energija. V hiši na stopnicah so še vedno njegove copate, zato imam ves čas občutek, da je blizu. Tukaj nekje. Pravijo, da je človek živ toliko časa, dokler se ga spominjamo.
- CELOTEN INTERVJU LAHKO PREBERETE V SVEŽI ŠTEVILKE REVIJE ONAPLUS, KI VAS ŽE ČAKA PRI PRODAJALCU ČASOPISOV.
