Tomaž cmari najboljše
 pekoče omake na svetu

Imena, kot so bhut jolokia, trinidad scorpion butch t. in bird‘s eye običajnemu človeku ne povedo veliko, če pa poleg omenimo še jalapeno in habanero, skoraj vsi pomislimo na pekoče čilije. V ZDA vsako leto poteka največje tekmovanje, kjer komisija ocenjuje in nagrajuje omake, izdelane iz pekočih čilijev. Letos smo imeli Slovenci na tem nenavadnem tekmovanju tudi svojega predstavnika: Tomaž Pipp je z omakami, ki jih izdeluje sam, sodeloval kar v treh različnih kategorijah; sladkih, pekočih in ekstremno pekočih omakah, prav v vsaki pa je odnesel prvo nagrado.

Z domačega vrta v lonec

Tomaž obožuje začinjeno hrano. Kuharski mojster je k svojim jedem vedno dodajal pekoče čilije, ki jih je gojil na domačem vrtu. Sprva je z nekaj grmičkov, ki jih je gojil za hišo, osmukal pekoče sadove, da jih je imel za dodatek k jedem. Svoje znanje o vražjih papričicah je nadgrajeval s prebiranjem literature in kmalu je čilije dodajal v okusne omake. Pokušal je tudi omake tujih proizvajalcev, a te so bile po navadi neokusne, preslane ali prekisle, povrhu pa polne konzervansov, zato je skuhal svoje po lastnem okusu. »Med eksperimentiranjem z dodatki v omaki sem v iskanju prave kombinacije poskusil nekaj več kot 100 omak svetovnih proizvajalcev. Pri tistih, ki so mi bile najbolj všeč, sem bil pozoren na sestavine, da sem jih potem uporabil tudi pri svojih. Pomembno je razmerje sestavin, zato je bila pot do končnega recepta precej dolga,« je iskanje idealnega razmerja sestavin razložil Tomaž. Omake je sprva kuhal zase in za prijatelje, ki so mu bili v pomoč pri njihovem nastanku in izboljšavah. Pravi navdušenci omake pokušajo z žlico; kot nekakšni sommelieri si z žlico, polno omake, napolnijo usta, kjer so brbončice prepuščene vrtiljaku okusov. In tako smo poskusili tudi mi, skeptiki, za katere je pekoče seveda pekoče. Sveži okusi pomaranče, limete in preostalih agrumov so se prepletali v naših ustih, na koncu pa je malo zapeklo, ravno prav. In prav ti okusi so prepričali sodnike na tekmovanju čez lužo, ki so Tomažu dodelili najvišja priznanja.

Samo naravne sestavine

Svojo pekočo strast je razširil v posel, pri katerem danes tovrstnim ljubiteljem ponuja šest različnih omak, ki jih je izdelal do največje podrobnosti. Kljub temu pa niso vse tako zelo pekoče, za gurmane se najdejo tudi slajše s kančkom okusa po rozinah, cimetu in mangu ali z značilnim okusom po posamezni vrsti čilija, ki kot dodatek oplemenitijo jedi. Tomaž nam je razkril tudi delček receptov: »Moje omake ne vsebujejo konzervansov, saj sem kombinacijo naravnih konzervansov, kot so sok limete, kis in sol, združil v recept, ki omaki podaljša rok uporabe.« Med sestavinami so le sveži čiliji, saj ne uporablja ekstraktov ali katerih drugih nadomestkov. O uporabnikih njegovih omak je Tomaž povedal: »Še najzanimivejše je mnenje uživalca najbolj pekoče omake, ki si jo najraje doda k pici; zanjo pravi, da je premalo pekoča, in me sprašuje, ali bom sestavil kakšno bolj pekočo, saj jo porabi kar pol stekleničke naenkrat. To je res fenomen, saj je omaka res izjemno pekoča, sestavljena je iz nekaterih najbolj pekočih vrst čilijev na svetu.« Po desetletju, preživetem med pekočimi čiliji, pa še vedno stremi k novim idejam in tako nastajajo tudi nove omake – prototipi, ki jih deli prijateljem, da mu povedo iskreno mnenje. Sladke omake s kančkom pekočega, nekaj vmes ali pa ekstremno pekoče bodo njegove prijatelje in kupce grele še naprej, nekateri izmed njih pa bodo morda tudi bruhali ogenj.