Karmen W. Švegl, dopisnica nacionalne televizije z Bližnjega vzhoda, se je od tam prvič oglašala le nekaj dni po terorističnem napadu 11. septembra. Groza, ki jo ob takšnih rečeh doživlja večina ljudi, pri ljudeh, kakršna je Karmen, po telesu hkrati požene veliko adrenalina, pravega pohlepa po tem, da so v središču dogajanja. Pa čeprav okrog glave frčijo krogle in kakšen meter proč včasih raznese nekaj ljudi, tako kot se ji je to zgodilo 2008. v Iraku.
Vojna dopisnica postala po naključju
Karmen, vojna dopisnica po naključju, saj je bila njena študijska smer zelo miroljubna primerjalna književnost, sicer pravi, da je poročanje o vojni le pet odstotkov njenega dela – toda najvidnejši in najodmevnejši. Karmen se ves čas svojega poročanja s kriznih žarišč gledalcem v Sloveniji trudi posredovati predvsem zgodbe. Zgodbe ljudi, ki si najbolj od vsega na svetu želijo miru in tega, da jim ne bi bilo treba vsak dan znova za kom žalovati. Karmen bi rada, da se te zgodbe dotaknejo gledalcev v Sloveniji, ki so tako kot večina zahodnega sveta pozabili, kako hudo je živeti brez svobode in miru.
Sodelovanje na zasebnem in poslovnem področju
Drzna je. Včasih preveč, pravi njen danski mož, snemalec Gunnar Willum, s katerim sta se spoznala leta 2000 v Berlinu, kjer je bila Karmen na študijski izmenjavi, on pa dopisnik danskega časopisa. Zaradi njega je Karmen, trmasto odločno dekle iz Ormoža, pristalo v dopisniških vodah. Sprva z Balkana, kjer je s prevajanjem pomagala pri poročanju Gunnarju ter poskusila tudi sama kaj zaslužiti z novinarskim delom. Najprej z nekaj članki, potem je poročala za POP TV in zaradi nesporazumov presedlala na nacionalko.
Ko se kaj zgodi, pusti vse drugo
Miruje nikoli ali vsaj zelo težko. Ko so izbruhnili nemiri v Egiptu, sta bila z Gunnarjem na dopustu na Tajskem. Takšni dogodki se vedno zgodijo ob nepravem času, pravi Karmen. V hipu sta se odločila, da gresta s plaže delat. Po opremo v Dubaj, kjer je zdaj njun dom, je šla Karmen. Zato ker je spretnejša, ko je treba v te nemirne dežele pretihotapiti kakšno stvar. Z videzom nedolžne turistke, moledovanjem, prepričevanjem, podkupovanjem. Tisto, kar je v tistem trenutku pač treba, in Karmen ima zelo dobro intuicijo za te stvari.
Dopisnici je včasih dovoljeno več kot moškim kolegom
Včasih je težko, ker je ženska. Ampak tujkam je dovoljeno več, sploh ko drugače nasilni fantje hočejo, da se poroča o njih, in temnolasa Karmen, ki z videzom na srečo ne izstopa, si zato v komunikaciji včasih dovoli tudi ostrino, o kakršni domačinke seveda ne smejo niti sanjati. Poleg siceršnjega nasilja prav položaj žensk na Bližnjem vzhodu Karmen zelo boli. Predvsem zato, ker gre za zlorabo Korana, ki moškim zapoveduje povsem drugačno ravnanje z ženskami. Njen Gunnar z njo ravna lepo. Če okoliščine le dopuščajo, ji vsako jutro postreže s kapučinom in tudi kuha večinoma on.
Dovolj pametna, da pozna tudi strah
Pogovarjata se največ v nemščini, čeprav se je Gunnar naučil tudi slovensko. Malo se je uštel, ko je mislil, da se bosta s Karmen kmalu ustalila v Sloveniji, in se zato zdaj uči arabsko. Karmen še vedno vleče tja, kjer je napeto. Kjer se dogajajo zgodbe, ki ne smejo ostati nerazkrite. Včasih ji pri tem dejstvo, da je iz tam neznane Slovenije, seveda ne koristi, drugič spet je prav to prednost, ker ljudje do nje nimajo predsodkov kot na primer do Američanov. Ali tudi Dancev, ve Gunnar; žaljivih karikatur Mohameda mnogi še niso pozabili. Karmen še vedno, po vseh teh letih, tu in tam pomaga tudi Tito. Zaradi nostalgije po lepih, neuvrščenih in kolikor toliko mirnih časih.
Karmen je dovolj pametna, da pozna tudi strah. Ne toliko, da bi se umaknila pri vsaki grožnji, a dovolj, da ne rine tja, kjer bi utegnilo biti zares hudo. Težko je, ko je treba na lovu za zgodbo za seboj pustiti ljudi, ki bodo skoraj gotovo umrli. Ampak hkrati je vznemirljivo gledati, ko propada, četudi je krvavo, nekaj grdega in slabega in se tako odpira prostor za nekaj lepega in dobrega. In prav zato hoče Karmen še naprej pripovedovati svoje zgodbe.
