S hčerko Nino potujeta že od njenega tretjega leta, ko sta se prvič skupaj odpravili na Kubo. Do danes sta odkrili veliko lepot tega sveta, zato si je gimnazijka zaželela neko novo, globljo izkušnjo, ki ne bi bila le spoznavanje tujih kultur, jezikov, naravnih čudes, ampak nekaj več... V Sloveniji je nekaj društev, ki sodelujejo s svetovnimi prostovoljnimi organizacijami, vendar moraš biti za večino programov polnoleten, in ker je najstnica šele 12. julija dopolnila 18 let, je na spletu našla mednarodno organizacijo International Volounteer HQ s kopico zanimivih programov na različnih celinah. Sprva jo je premamil Madagaskar, a je morala Tina predolgo čakati na snemalne termine, zato sta zamudili prijavni rok. Nemudoma sta zgrabili drugo priložnost in še v sanjah si nista zamišljali, da ju čaka življenjska dogodivščina. Pot ju je vodila na drugi konec sveta, na Kostariko, kjer sta bili del 15-članske ekipe biologov in prostovoljcev, ki so nesebično reševali življenja in poskrbeli za nadaljevanje vrste skoraj izumrlih želv.
Želve, ta fascinantna bitja
»V programu sva preživeli dva tedna, ena od najinih nalog je bila, da sva skoraj vsako noč patruljirali po 15-kilometrski obali Ostional, kamor prihajajo gnezdit tudi najbolj ogrožene vrste želv. Da ne bi plašili teh fascinantnih morskih bitij, smo hodili v tišini in skorajda temi. Ko smo naleteli na želvo, smo svetili samo z rdečimi lučkami, želvo smo izmerili v dolžino in širino, popisali morebitne spremembe na oklepu, izmerili globino gnezda in prešteli jajca, ki jih je izvalila. Biologi potem ta jajca ujamejo v sterilne vrečke in jih prenesejo v sterilno okolje, kjer se izležejo mladički, saj se le tako lahko ohranita vrsti želv 'leatherback' in 'green turtle',« pripoveduje Tina, ki je imela neverjetno srečo, da sta s hčerko doživeli kar tri nevsakdanje trenutke. »Že prvo noč smo naleteli na redko vrsto zelenih morskih želv, ki je ravno nesla jajca. Ker je imela Nina prav takrat rojstni dan, ji je vodilni biolog za darilo dodelil nalogo, da jo izmeri, kar je bilo zanjo eno najlepših daril doslej,« oriše ganljivo srečanje in nas popelje v drugi, še bolj spektakularen dan. »Naslednjo noč smo ob večernem obhodu obale naleteli na dih jemajoč prizor, ko je pred nami stala dvometrska 'leatherback' ('usnjenohrbtna') želva, ki jih skoraj več ni. Sprva se ti malce zatresejo hlače, kajti žival je ogromna, v glavo spominja na dinozavra in pravi privilegij jo je bilo opazovati, kako leže jajca. Sledilo je še eno zares neverjetno naključje, povezano s temi mogočnimi bitji. Te vrste želv se zvalijo iz jajc po 50–70 dneh. V centru so imeli eno gnezdo, in ker je bil že 70. dan, so počasi obupali, da je kateri od mladičkov preživel. Ob 6. uri zjutraj pa se je zgodil čudež. Izvalilo se je kar devet želvic, kar je za tako ogroženo vrsto velikanska pridobitev. Med gledanjem, kako se sedemcentimetrski mladički kobacajo proti morju, so se mi zasolzile oči. Na tej kratki poti namreč zberejo vse potrebne informacije o obali, na katero se vrnejo leči jajca, ko postanejo spolno zrele, in to pri nekaterih traja tudi do 15 let,« izvemo.
Čudež narave
In ker so vse lepe stvari tri, sta tudi Tina in Nina doživeli vrhunec kostariške dogodivščine, ki ga je mogoče videti le v dokumentarcih. »Imeli smo enega redkih prosti dni, ko je do nas pritekel biolog in rekel, naj mu sledimo do morja, kjer se je začela odvijati Arribada.
Gre za množičen prihod želv vrste 'olive ridley' ali 'lora' na obalo, kjer na tisoče in tisoče želv hkrati leže jajca – in prav to je eden od pojavov, ki izjemno zanima biologe. Bilo je neverjetno videti toliko želv hkrati. Nekaj magičnega je bilo v mešanici zvokov oceana, vetra in trka tisočerih oklepov. Odvijala se je prava bitka za prostor in širjenje vrste. Nadrealen občutek, da si lahko del tega timskega dela, ko eden izmeri že prej označene želve, drugi te povratnice popiše, tretji jih osvobodi ribiških mrež ali plastičnih vrečk in tako naprej... To adrenalinsko doživetje je trajalo tri noči, čez dan smo se učili in počivali, ob mraku pa se vsi blaženi in blazni od teh močnih energij združili z naravo,« nam z nazornim opisom naježi kožo.
Spoštovanja vredna požrtvovalnost
Čez dan sta imeli seminarje, na katerih sta spoznavali zakonitosti in vedenjske vzorce teh dvoživk, v katere sta se dobesedno zaljubili. »Osupljivo, kako inteligentne so. Nekatere imajo prav posebne strategije, saj naredijo najprej sledi do lažnih gnezd, da zavedejo plenilce, in šele potem izkopljejo pravo. Spet druge pustijo sledi, podobne pristanku vesoljske ladje. Vse, kar sva doživeli, je splet naključnih okoliščin, kajti nobene stvari ne moreš vnaprej predvideti. Biologi prihajajo na to obalo že vrsto let preučevat vedenje želv in počaščeni sva bili, ko nama je njihov nadrejeni rekel, da ne gre za srečo, ker sva videli vsa ta čudesa, ampak se posebnim ljudem dogajajo posebne stvari,« nam zaupa Tina, ki nas v izogib napačni predstavi opomni, da ne gre za brezplačne počitnice, saj si moraš stroške potovanja, bivanja in hrane ter seveda članarino plačati sam. »Sva pa mislili, da bo vse skupaj bolj turistično, in nisva imeli velikih pričakovanj, potem pa se je izkazalo, kako pomembno je to delo, in bili sva silno hvaležni, da sva lahko bili del nepozabnega sveta želv, ki je življenjsko poslanstvo vseh teh biologov.«
Potovanje, ki povezuje
Po vznemirljivem prostovoljnem programu sta adrenalinski in dogodivščin željni popotnici prevozili veliko kilometrov po vulkanskih območjih, se navduševali nad številnimi termalnimi vrelci, slapovi, zanimivimi živalskimi vrstami, od katerih sta se še posebej občudovali ljubke lenivce, ki jih je največ v nacionalnem parku Manuel Antonio.
Preizkusili sta Pacuare, eno najboljših rek latinske Amerike za rafting in doživeli neverjeten spust. Tam sta bili v času deževnega obdobja, ko je reka najbolj zanimiva in adrenalinska. Bili sta na karibski in pacifiški obali. »Napolnili sva si dušo in srce, predvsem pa sva se še bolj zbližali. Nikoli nisem razumela staršev, ki trdijo, da je z otroki težko potovati.
Prej nasprotno, odlično se ujameva, povrhu vsega pa so Nini vsi ti potepi razširili obzorja in vsem priporočam tovrstne odisejade, saj se zaradi intenzivnega druženja odnosi na prav poseben način poglobijo. Če gre pri tem za kombinacijo dopusta in pomoči, je to res enkratna priložnost,« zaključi Tina, ki se tudi doma pogosto angažira pomoči potrebnim.
