MARIBOR – Pohorje je simbol in ponos prebivalcev drugega največjega slovenskega mesta. A včasih se za to lepoto, na kateri počiva oko in ki krepi telo izletnikov, skriva tudi past ali smrtonosna nevarnost. V eni od njih je minulo nedeljo v nesreči umrl član upravnega odbora Smučarskega kluba Branik in mariborski podjetnik, 47-letni Niko Pauko. Ni veliko manjkalo, da se ne bi nesrečno končalo tudi za znanega in priljubljenega glasbenika mlade generacije Tima Koresa - Korija, s katerim sta bila prijatelja. Niko Pauko se je na hribovitem terenu smrtno ponesrečil v nedeljo ob približno dveh ponoči na vožnji s štirikolesnim UTV-vozilom, ki menda ni nič bolj in nič manj varno, kot so na splošno štirikolesniki, vendar nesreča nikoli ne počiva. In niti tokrat, žal, ni.
Zgodilo se je na predelu, kjer se začne vozišče spuščati po hribu in zavije na nepregledni desni ovinek. Kot sklepajo, Pauko hitrosti in načina vožnje ni prilagodil ali ni mogel prilagoditi cesti in svojim vozniškim sposobnostim, zaradi česar je v nekem trenutku izgubil nadzor nad vozilom. Zapeljal je z vozišča in s sprednjim delom štirikolesnika trčil v drevo. Trčenje je bilo tako silovito, da ga je vrglo iz vozila po strmem pobočju in je obležal kar osemdeset metrov nižje. Kraj dogodka je v bližini cerkve svetega Bolfenka v smeri naselja Pekre. Pauko je imel ustrezno zaščitno čelado, menda pa ni bil pripet z varnostnim pasom, in je na kraju dogodka zaradi trka in padca iz vozila umrl.
Prijatelji na pomoč
Kot je videti, je bil odločilnega pomena oziroma meja med življenjem in smrtjo prav varnostni pas. Sopotnik, ki je bil pripet, se je namreč k sreči menda le lažje poškodoval in so ga pripeljali v UKC Maribor. Zdaj še ugotavljajo, ali je vzrok za nesrečo morda tudi alkohol, saj naj bi imel poškodovani sopotnik po neuradnih informacijah v krvi precej alkohola. Ali je bil ta prisoten tudi pri Pauku, bodo pokazali testi.
Na srečo ni bilo še več poškodovancev ali žrtev, a ni veliko manjkalo. Kot omenjeno, je bil Niko Pauko dober prijatelj s Timom Koresom, in tudi Kori je morda le za las ušel poškodbi ali celo tragični nesreči, čeprav ga ni bilo na tisti vožnji. Poškodovani Paukov sopotnik je bil kljub nesreči, prestrašenosti in šoku toliko priseben, da je poklical štiri prijatelje in jih obvestil, kaj se je zgodilo. »Takoj smo odhiteli na pomoč na kraj nesreče, čeprav sredi noči. V adrenalinu, strahu in želji pomagati smo sredi gozda, v trdi temi daleč od naselij, po strmini iskali Nika. Po kakšnih dvajsetih minutah, lahko je bilo tudi več, saj človek v takšnih primerih in razmerah izgubi občutek za čas, smo ga našli v globeli, globoki kakšnih sto metrov,« nam je povedal Kori. Potem pa se je, kot da ni bilo že dovolj, zalomilo še njemu in kolegu, s katerim sta se podala v iskanje in reševanje. Po najdbi mrtvega prijatelja sta se hotela v trdi temi povzpeti na cesto, da bi opozorila reševalce, naj ne sprožijo skal, da te ne ubijejo še dveh, ki sta bila pri Niku, a sta zaradi teme, velike strmine in naklona še sama ostala sredi skal. Ker s seboj nista imela dovolj močne razsvetljave, nista mogla ne levo, ne desno, ne naprej, ne nazaj, skratka, nikamor, obtičala sta in bila ujeta. Bila sta vsaj toliko prisebna, da sta obstala. »Res je, da sva pri vračanju prišla do točke, kjer je plezanje postalo nemogoče, zato sva premišljeno raje počakala, kot da bi iskala drugo pot. V tisti situaciji je bila najbolj racionalna odločitev počakati, povrhu pa nisva nič videla, zato tudi nisva vedela, kam sploh lahko stopiva,« pojasni glasbenik.
Ne nespameten ne junak
Fanta, ki nista pomišljala, ko je bilo treba pomagati, sta tako občepela. Če bi brezglavo nadaljevala v trdi temi, brez svetilke in na nevarnem strmem terenu, bi se zlahka ponesrečila. »Ko so na kraj dogodka prispeli reševalci, so nama pomagali, da sva varno prispela do ceste, nato pa so se spustili do preostalih dveh in ponesrečenca. Ker gre za res veliko strmino, sva si s prijateljem pri plezanju pomagala z vrvmi, ki so jih reševalci uporabili pri spustu.« Odnesla sta jo brez poškodb in so ju po posredovanju tretjega prijatelja, ki je ostal na cesti, čez pol ure po obtičanju ali malce več rešili gasilci. Šele pozneje sta ugotovila, da so jima pomagali na varno iz prepada na strmini kakšnih šestdeset ali osemdeset metrov od ceste.
Kljub njuni požrtvovalnosti, ki ji sama pravita preprosta želja pomagati prijatelju, zdaj ljudje nanju gledajo z mešanimi občutki: nekateri pravijo, da sta junaka, drugi, da sta ravnala nespametno, ko sta se sredi noči in na lastno pest na slepo podala v takšno nevarnost. A Kori, ki ga je dogodek s prijateljevim tragičnim koncem zelo prizadel, se ne strinja ne z enimi ne drugimi. »Bil sem le eden izmed štirih, ki smo, žal neuspešno, priskočili na pomoč. Prepričan sem, da bi to storil vsakdo, ki bi se znašel v podobni situaciji.«