Te dni je nacionalna RTV začela predstavljati novo podobo. Ne, ne gre za pranje umazanega perila, ki nam ga strežejo na pladnju ob informacijah o razrešitvah, imenovanjih in podobnih kadrovskih mineštrah, ki smo jih sicer vajeni ob spremljanju informacijske pošte s Kolodvorske 2–4, slovenskega Hollywooda.
Gre za t. i. novo podobo, za katero so ustvarjalci spotov pobrskali po slovenskih presežkih. Novi identifikacijski spoti tako prikazujejo človeško ribico iz Postojnske jame, Plečnikovo cerkev sv. Mihaela na Barju, egipčansko mumijo in neandertalčevo piščal iz Narodnega muzeja Slovenije, najstarejše leseno kolo iz Mestnega muzeja Ljubljana, slovenske gozdove in pitno vodo, slovenske smuči iz Tehniškega muzeja v Bistri in še nekaj izvirnih slovenskih podob, opremljenih z zanimivimi dejstvi, kot npr. recikliranje v podjetju za predelavo odpadkov Rcero.
Zamisel o podobah – kot pravijo dobro obveščeni, si zaslugo za zamisel zdaj, po stari ertevejevski navadi, prisvajajo vsi – je odlična. Ni namenjena sama sebi, temveč tudi poučna za vse generacije. Pohvalno. Že prejšnja podoba, ki je nastala ob 25. obletnici samostojnosti Slovenije in je predstavljala portrete ljudi z imenom, priimkom in njihovim poklicem, junakov našega vsakdana, je bila takisto odlična in zelo všečna.
Pred časom je Polona Juh dejala, da ni več ene same podobe, ki bi zaznamovala epoho in kulturo. Res je mislila na podobo, podobe oblačenja, tako kot je bilo to v dvajsetih letih, ko je Coco Chanel zaznala duha časa, zaznala moderno žensko, ki bo morala osvoboditi tvoje telo. Njena mala črna obleka je bila predhodnica tehnološke revolucije in feminizma. Vendar v vsakem primeru velja, da so podobe nekaj, na čemer bi morali še bolj delati. Vsi, ki so plačani tudi za razmišljanje o tem.
Spomnimo se Helmuta Newtona, ki je leta 1995 zakrivil znamenito podobo Nadje Auermann z opornicami. Ženska amazonka Kate Moss za Kleinov Obsession, ki je lansiral njeno telo in obraz, je morda najbolj zaznamovala zadnji desetletji in še kako leto več kot simbol kameleonske dobe konec devetdesetih in na prelomu tisočletja. Tu je še Tom Ford, ki nas je vse, res vse do zadnjega, v devetdesetih vrnil k hipsterskim žametnim hlačam z nizkim pasom, kakršne je leta 1968 nosil Jimi Hendrix. To je bil še zadnji poskus ikoničnega imidža, ki je vplival na množice. Nemogoče je našteti vse ključne imidže, ki so ostali v kolektivni zavesti in ki so zaznali, odražali ali napovedali duha časa. Tudi Lady Gaga – oseba, ki manipulira s podobami, spada v skupino razmišljanja o podobah.
Televizijski mediji niso izjema. Nemara bo kdo pomislil, da gre za mešanje hrušk in jabolk, vendar se mi zdi, da še zdaleč ni tako. Podoba televizije še zdaleč ni nepomembna. Zato je zgodba o nacionalkinih podobah več kot pohvalna. Še posebno v kontekstu z množico oddaj, ki se ukvarjajo same s seboj, voditelji/-ce pa takisto. Gledalcev pa kot da ni!
Komercialne televizije imajo svoj imidž, vendar, zdi se mi, temelji na resničnostnih šovih in teve žajfnicah. No, pa na kakšni baročni vremenarki! O lokalnih televizijskih presežkih pa raje nič. Vsaj kar se njihove podobe tiče, saj te pravzaprav sploh ni. Izjeme le potrjujejo pravilo.
In tako smo vnovič pri nacionalkinih novih podobah; zgodbah domačih krajev in naših značilnostih ter posebnostih.
Da je bila Madame de Pompadour, metresa francoskega kralja Ludvika XV., svojevrstna kulturna trendseterka in politična manipulatorka, ki je svojo moč črpala iz kraljeve postelje, svojo pozicijo pa varovala s pretehtano vizualno manipulacijo svojega imidža, vemo skoraj vsi. V tem okviru bi morda morale tudi domače televizije začeti razmišljati o svojem imidžu. Vse! Nove podobe na nacionalki pa morajo (p)ostati le en kamenček v mozaiku – imidža.
