Temperamentna violinistka z občutkom za perfekcijo

»Perfekcija, temperament in veselje do igranja.« Tako je izraelski kritik pred leti jedrnato opisal nastop slovenske violinistke Anje Bukovec v Narodni operi v Izraelu. Še veliko drugih opisov in slavospevov iz tujih medijev, celo več kot iz domačih, bi lahko navedli, a ta jo opiše odlično, brez nepotrebnih dodatkov.

Preprosto, tako kot se zdi preprosto njeno igranje; hkrati je tako iz omenjenega zapisa kot Anjinega igranja mogoče začutiti, da je ta preprostost le posledica garanja, discipline, predanosti in seveda nadarjenosti. Ampak vanjo je treba veliko vlagati. Tako kot to že vse življenje počne Anja.

Otroška zaljubljenost 
v violino

Kot dekletce, tam nekje pri šestih letih, si je želela igrati klavir, a v glasbeni šoli ni bilo več prostora. Zato je poprijela za violino. In se vanjo neskončno zaljubila. Brez podpore staršev ji ne bi uspelo končati dolge in svetovljanske študijske poti: Ljubljana, Praga, Dunaj, Köln, kjer je pri profesorju Igorju Ozimu leta 2001 diplomirala, pa spet slovenska prestolnica in podiplomski študij pri Vasiliju Meljnikovu. Zveni kot nekako utečena pot, a vendar Anjino dojemanje glasbe ni bilo nikoli takšno. Vedno je odkrito, a ne brez dvomov, iskala nove izzive. »Ne nazadnje mi življenje nenehno postavlja na pot nove prepreke, prek katerih je treba manevrirati in veliko improvizirati, in to se odrazi tudi v glasbi,« je nekoč izjavila.

Koncerti v Unionski dvorani

Anjini tradicionalni božično-novoletni koncerti v ljubljanskem Grand hotelu Union so zgovoren dokaz tega, kar pravi Anja. Lanski, seveda znova razprodan, je bil že deveti. Tokrat sta z njo nastopila pianist Igor Vićentić in Zoran Predin. Predtem Andraž Hribar, Boris Cavazza, Andres Valdes, Rožmarinke, Jadranka Juras … Anja, ki je nekoč nastopala bosa ter niti takrat niti zdaj ne razume, zakaj smo mediji iz tega delali nekakšno senzacijo, je vedno trdila in se trudila, da podre most med izvajalcem klasične glasbe in občinstvom. »Elitizem v klasični glasbi se mora izgubiti,« rada ponovi. Pa tudi, da se je »že med podiplomskim študijem osamosvajala in poskušala odmisliti privzgojeno dojemanje glasbe, ker sem iskala svojo osebnost in svoj izraz«.

Skrbno izbira nastope

Primerjav z razvpito Vanesso Mae kljub temu nikoli ni marala in nespoštljivega vedenja občinstva med koncerti prav tako ne. Zato nikoli ni šla, čeprav ji ne pop ne etno glasba nista tuja, igrat prav povsod. Vstopnice za njene koncerte se ne prodajajo po diskontnih cenah in kljub želji po tesnem stiku z občinstvom je tudi glasbenica za posebne priložnosti. Za igranje angleški kraljici Elizabeti II., na primer.

Igranje ima svoj davek

Violina je njena velika strast, da tudi ta potrebuje nadzor, ji je povedala poškodba rame. Večletno igranje brez skrbi za telo je zahtevalo svoj davek. Poškodba jo je za nekaj časa ustavila in jo hkrati veliko naučila. O njej, tudi o ljudeh, ki jih potrebuje oziroma hoče imeti ob sebi. Spoznala je, da ji bolj kot vrvež mest ustreza spokoj narave. Pomeni ji »svobodo, uglašenost, mir, a tudi neukrotljivost, moč, raznolikost …«

Tujina je njen svet

Veliko igra na tujem, od Nemčije do Amerike in Kitajske, kjer ji kaže dobro, ima tudi svojega agenta. Išče klasične skladbe, ki se jih ne igra veliko, preizkuša različne zasedbe in hkrati išče prave gosli zase. Ja, drži, da je stoletja stara violina dobra, ker se je nanjo toliko igralo, da je razvila svojo osebnost, »svojo barvo in identiteto«. Ki pa ne ustreza nujno vsakemu glasbeniku, ki jo prime v roke. Anja je skoraj dve desetletji igrala na eno, francosko, a tako ona kot njeno igranje sta se z leti toliko spremenila, da potrebuje nov inštrument. Nakup vrhunske violine, ki ti zares ustreza, je velika reč, ni pa treba, da je najdražja na svetu. Anja sodeluje z goslarjem Danielom Muskom iz Škofje Loke in še išče svoje idealne gosli.

Strastna violinistka

Igranju violine se posveča z vsem, kar premore. Ne zdi se ji prav, da zaradi stanja, kakršno je pri nas, umetnik svojo življenjsko energijo troši za preživetje, ne pa za kreativnost. Mecenstvo, kakršno poznajo marsikje na tujem, v Sloveniji ni običajno. Svetovljanstvo, ki ga je v domačih logih bolj malo, Anjo Bukovec vleče v svet. Dom, obdan z naravo, ji omogoča ravnovesje, zaradi katerega ob njenem imenu kritiki po vsem svetu uporabljajo besedi perfekcija in strast.