Televizijka Manica o nenavadnem družinskem dopustu

Niso je fascinirale le čudovite peščene plaže, ampak tudi vsi nemi pričevalci, ki opominjajo na grozote prve in druge svetovne vojne.

»V začetku 90. let sem v Normandiji stala na griču nad krajem Arromanches-les-Bains, kjer je bilo med zavezniškim izkrcanjem leta 1944 začasno pristanišče. V plitvini peščene plaže mesta so še danes ogromni betonski bloki, ki jih že 70 let ližejo atlantski valovi. Tam nad mestom, kjer sem stala, je bil junija 1944 eden od položajev nemških vojakov. Skoraj skrit v travi je bil droben spominski kamen padlim nemškim soldatom in prav tam je sključen stal starejši moški in z mokrimi očmi zrl dol na peščeno plažo. 'Pridi,' mu je v nemščini rekla žena, ki se mu je počasi približala in ga nežno objela prek ramen. Plaže Normandije so čudovito lepe in prežete s pomniki na pretresljive zgodovinske dogodke, ki še tako hladnokrvnemu človeku vzamejo sapo. Še dvakrat sem se po tistem avgustu 1993 vrnila na te plaže. Pred dvema letoma s svojo družino. 'Otroci morajo videti te plaže,' sem rekla doma. In smo na tisti mokri julij pred dvema letoma šli proti severu Francije,« svojo pripoved o tem, kako je navezana na to pokrajino, kjer so pred dnevi zaznamovali 70. obletnico začetka konca druge svetovne vojne, začne Manica Janežič Ambrožič.

Kje začeti?

»Bayeux je dobro izhodišče za raziskovanje obal Normandije. Lepo mestece, polno kavarn in starinarnic, s prekrasno srednjeveško katedralo, posvečeno leta 1077 v prisotnosti Viljema Osvajalca, ki je leta 1066 v znameniti bitki pri Hastingsu pokoril anglosaško vojsko in postal angleški kralj. Bitka je do zadnjih slikovitih detajlov opisana na znameniti tapiseriji, ki je razstavljena v krajevnem muzeju. Iz Bayeuxa smo se vsak dan odpravljali proti morju, na neskončne peščene plaže, kjer so leta 1944 fantje pri dvajsetih letih na ukaz planili na obalo, in čez dobro leto je bilo druge svetovne vojne konec.«

V bistvu je bil to nenavaden dopust za družino z majhnimi otroki, priznava Manica. »Potikali smo se med ostanki utrdb, muzejev, pokopališč, spominskih znamenj in ostanki orožja. Nekako trpek dopust. Eno celo popoldne smo preživeli na pikniku na plaži Omaha, kjer je v bitki pred 70 leti umrlo 3000 ameriških vojakov in 1200 nemških. 'Premagali smo jih, ker nas je bilo več. Pred nami so soborci padali in mi smo šli preprosto naprej. Več nas je bilo kot njih.' Tako preprosto v filmu v muzeju na Omaha Beach pripoveduje ameriški veteran, ki je preživel morijo poletja 1944 v Normandiji. In potem se mu glas zlomi in nemo zre v kamero. Sin je s svojim osnovnim znanjem angleščine, ki ga je imel takrat, razumel vse.«

Osupljivo lep in pretresljiv košček sveta

Priljubljena televizijka pravi, da je Normandija res osupljivo lep in pretresljiv košček sveta. »Sapo ti že na njenem zahodu vzame opatija na skali Mont Saint Michel, obdana z morjem. Čisto na vrhu opatije je vrtiček, iztrgan svetu in času. Prelepe so vasice in ceste, ki se vijejo med pašniki, pa neskončna polja in okus po soli v zraku in školjke s smetano v vsakem lokalu ob poti. Neskončne peščene plaže in pisana množica ljudi. Mnogi so turisti, ki pridejo na obisk, a mnogi v Normandijo pridejo iskat spomine ali sledi svojih prednikov. In toliko ljudi s tistih gričev nad peščenimi plažami res ganjeno zre v modrino Atlantika in razmišlja, kako drobni so ljudje v mogočnem kolesju zgodovine.«