Na najino srečanje je Tanja Fajon (45) v četrtek zvečer prihitela naravnost z letališča. Kot običajno se je vrnila iz Bruslja, le da jo je tokrat prvič mož Veit-Ulrich (55) čakal v Ljubljani. Prvič je teden preživel sam v njunem novem domu. Za zdaj živita pri njeni mami, saj še nista našla pravega stanovanja, a Tanje ni preveč skrbelo: »Veliko prijateljev imava, zelo odprt in družaben človek je.«
To je novo obdobje za oba z možem
»Oba sva že leta vezana na Bruselj, jaz 15 let, mož še več, zaradi dela pa sem morala vsak konec tedna priti sem. Tako sva tudi živela – ob četrtkih sem odšla v Slovenijo, mož pa je ostal v Bruslju, kjer sva si ustvarila življenje. Postalo je preveč naporno. Ta razdalja v osebnem življenju... Plačaš visoko ceno. Ko imaš tak poklic, da si veliko na poti, imaš službo, ki ti jemlje veliko časa, in vikende preživljaš stran od partnerja, postane naporno. Mož si je želel že prej priti v Slovenijo, ker jo ima zelo rad, je pa tujec, zato je to meni po eni strani predstavljalo izziv, po drugi pa skrb. Kot novinar v Bruslju je imel lep položaj, zdaj se bo moral znajti tu, zato sva z odločitvijo odlašala,« pripoveduje. Na koncu je zmagala želja po skupnih trenutkih, po tem, da končno preživita več časa skupaj. Tanja je od četrtka do nedelje v Sloveniji in te dneve, sploh vikende, bosta sedaj lahko izkoristila. »Oba rada smučava, hodiva na morje, jadrava, imava rada vse, kar je povezano s Slovenijo,« z ljubeznijo v glasu pove Tanja.
Njen mož Veit-Ulrich je po rodu Nemec, a je, kot pravi Tanja, precej nenavaden. Živel in študiral je v Italiji. »Jaz bi rekla, da je Evropejec,« se nasmeje. V Bruslju je živel 17 let, delal je kot novinar, tako sta se tudi spoznala. »Pred petnajstimi leti sva bila oba novinarja, skoraj toliko časa sva že skupaj, poročena sva zadnjih nekaj let, a se zdaj za oba začenja neko novo obdobje. Vesela sva, da sva tu, težava je le jezik. Učil se ga je, večino razume, a dokler ne živiš v okolju, v katerem bi jezik aktivno uporabljal, ga ne govoriš. Govori sicer pet jezikov, ampak slovenščina mu je velik izziv,« se zaveda Tanja, ki je kljub temu prepričana, da se bosta na nov dom lepo navadila. Kot svobodni novinar se je Veit-Ulrich dogovoril z nemškimi mediji, da bo zanje pokrival Balkan in Avstrijo. »Ni redna služba, je pa začetek in zelo pozitivno sva naravnana,« je zanosna Tanja.
Kako sta se spoznala?
»Oba sva bila novinarja, televizijska dopisnika,« začne Tanja. »Opazila sva se že kmalu, vem, da se je on bolj trudil, da bi prišel do mene, a nikoli nisem našla pravega časa,« se spominja. »Tako je kar trajalo, da sva si prišla blizu, potem pa se skoraj nisva več ločila,« pove z nasmehom. Sedem let sta delala skoraj noč in dan skupaj, za vse medije. »Razvila sva dober sistem dela. On bi se ob koncu mandata moral vrniti v Berlin, a se je odločil, da se ne bo. Vzela sva v zakup, da je vedno eden od partnerjev tisti, ki potegne krajšo in se mora prilagoditi. Veit-Ulrich se je takrat naučil še snemanja in montaže, in tako sva začela delati skupaj. Je pa res, da če si sedem let nenehno skupaj, to morda tudi ni vedno zdravo za zvezo. Dobro je bilo, ko sva oba našla prostor zase – jaz sem zamenjala poklic, on pa se je še bolj vrgel v novinarstvo, tako sva ustvarila čudovito ravnovesje. Oba imava rada svojo svobodo, oba sva zasvojena z delom, rada potujeva, nisva vezana na en kraj. Je pa res, da je, če živiš tako življenje, na voljo zelo malo skupnega časa,« je realna Tanja.
Kaj ji je pri njem najbolj všeč? » Predvsem je zelo potrpežljiv, tudi vztrajen pri tem, da je ves čas ob meni, zelo je razumen in ima močno čustveno inteligenco,« pove s toplino Tanja. »Razume, kaj potrebujem v življenju, in me pri tem podpira. Daje mi prostor in s tem tudi veliko energije. In všeč mi je, ker je človek, ki uživa tudi v svojem življenju. Ima ogromno hobijev, je športni pilot, bil je motorist, zdaj je jadralec. Zelo hitro se povsod znajde. Imava svoje veselje in potem si zadovoljen, ko si v prostem času skupaj,« zaključi.
Bolezen miruje, ob zdravilih je zdrava
Tudi o bolezni, krvnem raku, ki je premagan in pod nadzorom z zdravili, spregovoriva. Tanja je zdaj zdrava. »Trkam,« s prsti potrka po mizi. »Ob zdravilih in rednih pregledih bolezen miruje,« pove veselo. Ravno pred kratkim je po desetih letih na priporočilo zdravnikov opravila zahtevnejši pregled, s punkcijami kostnega mozga vred. »Rezultati so odlični, popolna remisija bolezni, zdravila mi očitno dobro denejo in obnašam se, kot da se to ne bo nikoli več ponovilo. Bila sem testni zajček za nova zdravila, ki pa še vedno delujejo, in upam, da bodo še dolgo,« je zadovoljna. Živi, kot da je zdrava. »Bila sem na Triglavu, Kilimandžaru, potapljam se, imam stresno življenje, ampak ga imam rada in nisem utrujena. Živim na adrenalinu,« doda z nasmehom. »Morda me žene ta moja izkušnja, ki me je tako spremenila, da se spomnim, da se nisem želela ustaviti. Morda se nekje v sebi bojim, da če se bom ustavila, bo pa nekaj narobe, in potem greš v drugo skrajnost,« zaključi.
»Preberite več v Suzy, naši novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. oziroma pokličite na brezplačno številko 080 11 99.«
