Talent za 
pisanje in 
hčere delati

Darko Likar. Srčno preprost človek, Spodnjeidrijčan od rojstva. »Otroštvo je bilo ena sama idila. Čeprav spomin ni ne vem kako zanesljiv, se vse pogosteje zavedam, da je bilo res tako. Brezskrbna igra, pojanje čez drn in strn, pa skorajda bogokletno rabutanje. Ho, marsikaj smo fantalini počeli. Deske za čoln, s katerim smo se potem spuščali po Idrijci, smo si 'sposodili' v kakšni malo bolj oddaljeni šupi, tako da lastnik, tisti kmet, nikoli ni mogel ugotoviti, da smo bili ravno mi,« hiti razlagati, s tako značilnim, rahlo nostalgičnim leskom v očeh. »Pa s karbidom smo tudi streljali, ko je prišel čas za to,« doda. 
»Tudi v osnovni šoli Janka Premrla Vojka smo sloveli po nagajivosti. Spomnim se, kako smo učiteljico, glasbo je poučevala, se mi zdi, tako sprovocirali, da je zapustila razred, ko se je hotela vrniti, se pa ni mogla, ker smo z vrvjo od stenskega zemljevida privezali kljuko. So bile posledice, v šolo so poklicali starše, celo s policisti so nas strašili, ampak je minilo, kakor v življenju vse nekako mine,« pove hudomušno. 
»Bral sem rad, k planinskemu krožku sem hodil, pa k tehničnemu, že takrat tudi k literarnemu, a si nisem mislil, da bom tudi kdaj kaj spisal,« prizna pisatelj in bloger Darko. »Po osnovni šoli sem se vpisal na idrijsko gimnazijo Jurija Vege, tam zdržal dve leti, potem me je pa ne vem kateri vrag pičil in sem šel kar delat, v Iskro. Delal sem le pol leta, potem sem odšel od doma v Novo Gorico, kjer sem bil štipendist tamkajšnjega Gostola, ki je imel obrat tudi v Idriji. To je bila posebna dogodivščina, ta moja kovinarska srednja šola: stanoval sem v internatu, imel sem že svojo kitaro in je veselje, ko smo pri bližnjem kmetu nabavili še kak deci najcenejšega!« 
V tistem času jo je na kresovanju prvič ugledal, svojo bodočo ženo Martino, s katero še zdaj deli življenjsko usodo. »Lepa je bila, čisto tako lepa, kot je še zdaj, zame najlepša, tudi še zdaj. In ni čudno, da so se nama tako zelo posrečile vse hčerke. Ja, vsak je za nekaj nadarjen in jaz sem očitno tudi za hčerke delati. Ja, šest jih imava: Anjo, Petro, Evo, Mojco, Tino in Marjetko. Ta prvorojeno sem lahko videl šele dva meseca po rojstvu, saj sem bil pri 22 letih na služenju vojaškega roka, oklopna jedinica v Našicah. Nadrejeni me niso pustili domov, kljub temu da so mi domači poslali original rojstni list, ki pa ni bil podpisan z moje strani. Saj tudi ni mogel biti, če sem bil pa v JLA. Ma, ja, malo so pa že zezali, takrat,« pove in v očeh se zasvetlika solzna vlažnost. »Ko sva se pozneje, kar precej pozneje, z mojo Martino vendarle poročila, so že tri hčerke plesale na poroki,« doda. 
Po vojski se je pridružil skupini Staro vino. »Špilali smo po ohcetih, da se je kar kadilo. Včasih je bilo tega veliko več kot dandanašnji! Začel je pisati in tudi urejati časopis društva Grča, Platentat imenovan, kar bi v knapovskem jeziku pomenilo knjiga. »Takrat se je začela moja mini pisateljska pot,« de skorajda v zadregi, saj se nima za ne vem kakšnega pisatelja, čeprav je že leta 2008 v samozaložbi izdal svojo prvo knjigo z naslovom Kovač je dec! »To je zbirka kratkih zgodb z bolj sociološko obarvano vsebino. Predstavitev sem naredil v gostilni Pri Budancu, kamor so prišli prijatelji, cela žlahta in tudi blogerji.« Ja, naš vrli Darko že tedaj zelo obiskan blog piše! No, to počne še danes. »Dobro so ljudje sprejeli to moje pisanje, tega mojega literarnega prvorojenca, kar me je potem napeljalo na to, da sem leta 2010 izdal drugo knjigo. Faca je spet zbirka kratkih zgodb, v katerih se dotikam osnovnih človeških stvari.« 
Literarno snovanje mu prinese veliko več kot lokalno prepoznavnost, saj njegovi knjigi postaneta sestavni del prenekatere slovenske knjižnice. »Malo me baše energija, navdiha in zgodb pa ne bo zmanjkalo. Pišem ves čas, z bendom pa bolj malo nastopamo. Zato toliko raje uživam v Martinini družbi. Rad imam to njeno družbo, ker je ženska, ki nikoli ni pretirano sitnarila. Samo enkrat je prišla pome v gostilno, in takrat sem vedel, da mora biti nekaj hudega, pa je bilo res – poziv v Teritorialno obrambo,« mi še zaupa. 
»Ni dolgo, ko sem z ženo in eno od hčera obiskal tisto hčerko, ki v Franciji pripravlja magisterij iz francoščine. Takrat sem iz Benetk poletel proti Lyonu in to je bilo moje prvo srečanje z letalom. Je bilo zanimivo! Kuham rad, mi tudi kaj rata, filane paprike, na primer, a najraje imam morske dobrote. Morje obožujem, mir najdem tudi v gozdu, kjer mi ni noben problem drv za zimo skup spraviti. Sem človek, ki ne mara velikih sprememb, vsaj ne prepogosto v življenju, zato si želim, da bi bilo v prihodnje vsaj približno tako, kot je zdaj in tukaj,« ubesedi z neko mirnostjo zazrtja v imaginarno prihodnost. 
Darko, jaz ti želim, da se tudi ti ne bi prav pretirano spreminjal. Ker si natanko tak, kot si, preprosto – perfekten. Ostani tudi ti preprosto človeška faca, ki seže človeku v srce. Zdravja in dobre volje ti želim. In vsemu tvojemu ženskemu ansamblu tudi. Iz srca!

Rojstnodnevno obdarovanje so omogočili:

Slaščičarna Maxi

Vinska klet Mastnak, Zdravko Mastnak, s. p.

Cvetličarna Gardenia, pasaža Maximarketa