Tajski policisti ne padajo na blondinke

Manja Plešnar je videla že nekaj sveta: »Poleg Tajske sem dodobra spoznala Evropo – večkrat sem bila v Parizu in Grčiji (moj najljubši otok na svetu je Santorini), obiskala sem še Bolgarijo, Romunijo in Skandinavijo. No, pa v Los Angeles sem skočila – to je bil najbolj nenavaden dopust v mojem življenju, tam sem bila samo tri dni. Lahko bi se reklo, da sem skočila na kavo,« se zasmeje voditeljica.

Najbolj sveže spomine ima na Tajsko, kjer je počitnikovala lani. »Ko sva se z Daliborjem spoznala, sva se dogovorila, da greva na dopust na najini najljubši destinaciji. Jaz sem ga peljala na Santorini, on pa mene na Tajsko,« o tem, kako sta pristala v priljubljeni azijski državici, pove Manja. Pa jo je prepričala? »Sprva ne,« nas preseneti z odgovorom. »Ko sva prispela v hotel na otoku Ko Lanta, me je skoraj kap. V katalogu je bil videti tako lep, a v resnici je stavba napol podrta, tamkajšnja plaža pa je vse prej kot rajska. Najbolj mi je šlo na živce, da je bilo morje kot mlakuža. Hodil si in hodil, voda pa mi je bila še kar le do pasu. Še zaplavati se ni dalo normalno. In ko sem ravno začela besneti, naj me odpelje nazaj na Jadran, me je pomiril z besedami: 'Že za tem vogalom bo vse drugače!' In če verjamete ali ne, res je bilo! Za tistim vogalom se je končno začel pravi dopust.«

Od tam naprej je bila Tajska čudovita, se nasmehne Manja. »Plaže so res rajske, peščene in kilometrske, morje pa ni modro, ampak prav zares turkizno. Skratka, božansko!« navdušeno pove. »Če bi morala izmed vseh plaž izbrati najljubšo, pa je to gotovo tista na otoku Ko Lipe. Če boste v tistem koncu, ga le obiščite, priporočam!«

A ne le obala, navdušila jo je tudi tamkajšnja kulinarika. »Predvsem sadje, ki je sveže in veliko bolj okusno kot naše.« Pa tudi bolj nenavadno, doda. »Nikoli ne bom pozabila sladoleda, ki so mi ga nadeli v sveže odtrgan kokos. Ko se je tista vanilja prepojila s kokosovim mlekom... Joj, njami, sploh vam ne znam povedati, kako zelo je to dobro! Pogrešam te kokose, vsak dan jih pogrešam!« Največji vtis pa je nanjo naredilo tako imenovano zmajsko sadje, znano tudi kot pitaja. »Tako lepega sadeža nisem videla nikoli prej in nikoli pozneje. Njegova lupina je roza, sredica pa bela, posuta s črnimi pikicami. Tako poseben je in tako okusen!«

No, na Tajskem je imela tudi neprijetno izkušnjo – znašla se je navzkriž s tamkajšnjim zakonom. »Zaželela sem si kave in pravo, kot jo imamo doma, so imeli le v nekem lokalu na drugem koncu otoka. Zjutraj sem v ihti odhitela iz hotela, se usedla na skuter in pozabila natakniti čelado. Čeprav me je receptorka še posebno opozorila nanjo, sem si rekla: 'Ah, tolikokrat sem se že peljala po tej poti, pa še nikoli nisem naletela na policiste. Danes je ne bom vzela!' No, in sem jih hitro dobila po grbi. Vsi na otoku so vedeli, da imajo policisti racije vsako sredo in soboto. Vsi razen mene. In že za prvim ovinkom me je pričakal policist. Že sem videla črni scenarij iz filma o Bridget Jones: kako sedim v zaporu, Dalibor pa bo moral zame odšteti na tisoče evrov, če me bo hotel rešiti. V paniki sem jih poskušala šarmirati, češ da sem blondinka in da pač nisem vedela, da je čelada obvezna. A so le mrtvo strmeli vame. Napisali so mi kazen – 12 evrov. Tak rompompom za piškavih 12 evrov!« se glasno zasmeje. »A me je izučilo – brez čelade nikamor več!« še doda z resnejšim tonom.