Svoj klub oboževalcev ima celo na Japonskem

Janez Lotrič, naš največji tenorist, ki ga izjemno cenijo tudi v tujini, je pravi ambasador Slovenije. Ko je treba na Dunaju ali v New Yorku predstaviti našo ljubo deželo, s ponosom zapoje venček slovenskih božičnih ali Kaj ti je deklica ali Starčka. Njegov repertoar obsega več kot 50 vlog v italijanskih, francoskih, nemških, ruskih in hrvaških operah. Je stalni gost Državne opere na Dunaju in ima svoj klub oboževalcev na Japonskem. Najbolj pa uživa na svojem ranču v Mostah pri Žirovnici. Ob obisku mi je ponudil hladno studenčnico izpod Zelenic in kozje mleko: »To je najboljše, kar imam.« S ponosom mi razkaže tudi vrt, kjer mu je več kot 50 različnih dreves in grmovnic zasadil sam dr. Pšenica, ta je med drugim urejal Arboretum.

Imate pravcati park. Je veliko dela z njim?

Pravzaprav ne, če bi bil vse to sadovnjak, bi ga bilo pa veliko. Tako je treba porezati samo, če se kaj polomi in če kaj prehitro raste. Stara skrivnost dobrih gospodarjev je, da je treba tudi žago znati uporabiti ob pravem času.

Ste častni član Društva za opazovanje in proučevanje ptic, opazila sem, da imate v parku veliko ptičjih hišic. Torej radi poslušate ptice?

Tudi valilnic bo kmalu še več, in ko se začne na gregorjevo ptičje svatovanje, celo operni pevec proti jutru odpre okno. (Smeh.) Tudi zdaj še na kratko zažgoli kakšna taščica. Cikovti in vsi drugi, razen siničk, so že odleteli. Edino cararji se kregajo za belo omelo. Ravno sinoči ob mraku se mi je letos prvič iz mojih pečin oglasila velika uharica. In mi bolj kot vse umetne luči in hrup civilizacije pritegnila pogled in uho v katedralo narave.

A glasba seveda ostaja vaša največja strast! Drži mit, da tenorist potrebuje malo več kilogramov?

V tem je bolj malo resnice. Resonančna omara sicer ustvari volumen, a samo volumen še zdaleč ni dovolj. Res smo tenoristi z redkimi izjemami nižje rasti in imamo nekoliko krajše glasilke. In mi vsi bi zelo radi zamenjali centimetre debeline za centimetre višine. Na odru so tudi vsi z malo daljšimi glasilkami malo višji od nas, posebno mezzosoprani in basi in baritoni. Običajno dobimo tudi take partnerice, ki so malo višje, kakšne sopranistke na primer, predvsem pa mezzosopranistke so običajno visoke. Res, to je kar praksa, ne samo teorija.

Ampak vaša žena je zdravnica. Torej niste našli mezzosopranistke?

Ja, zdravnica in altistka in malo višja od mene, kar me pa seveda čisto nič ne moti, nasprotno. Večje težave ima ona z menoj, ker sem njen pacient. Jaz težak tenorist, ona pa zaskrbljena zdravnica. (Smeh.)

Pravite, da je treba malo talenta, vse drugo pa je garanje. So vaši otroci tudi nadarjeni za glasbo?

Najmlajša hči je odlična, garaška in zelo muzikalna pianistka. Z uspehom se je lotila celo saksofona. Potrebuje samo še malo sreče. (Smeh.) Starejša je prišla zelo daleč z violino in pozneje še s flavto, zdaj pa ima nenadoma doma kar tri male flavte, stare 5, 3 in leto in pol, torej cel orkester. (Smeh.) Sin pa se je po štirih letih klavirja odločil za ekonomijo, ker se ga je taršica naveličala. (Smeh.)

Zelo ste duhoviti. Smeh je tudi vaš zaščitni znak. Bi lahko rekli, da je smeh pol zdravja?

Še več! Še več kot pol! Dokaz je moja profesorica Ondina Otta, ki se je zaljubila v gledališkega igralca Janeza Klasinca, ki je rojen komik in se ob njem vedno lahko nasmeji do solz. Z njim se je poročila in še zdaj živita srečno kot v pravljici. (Smeh.)

Spadate med šest največjih tenorjev sveta. Kako gledate na to?

Res so to nekje napisali, ampak so pretiravali, predvsem pa mene nič vprašali. Bi jim povedal, da nas za nekatere vloge v določenem razdobju ni bilo niti šest na svetu. Recimo vlogo Bacchusa v Ariadni iz Naxosa Richarda Straussa sem pel šest sezon zaporedoma na vseh predstavah v dunajski Stadtsoperi. Spraševali so: 'A imate samo še Lotriča?' Ni čudno, saj sem svojčas odpel 13 glavnih vlog v 117 predstavah. Kot v posamični operi svetovnega ranga sem res največkrat pel na Dunaju. Potem so že blizu Bastilla v Parizu pa Berlin, Zürich itd.

Kje se počutite najbolj veličastno?

Čeprav je za Slovenca priti na oder milanske Scale skoraj čista iluzija, sem jaz tam odpel Manrica v Trubadurju in Calafa v Turandotu. Znana je zgodbica, da v stretti Manrica nisem smel peti tradicionalnega visokega C. Ker ga pač italijanski tenorist v alternaciji ni zmogel, ga nisem smel niti jaz. Na eni vaji sem visoki C zapel spontano, kot vedno, in že sem dobil opomin: »Gospod Lotrič, ne provocirajte!« No, sam Verdi C-ja sicer ni napisal, ga je pa dovolil peti vsakemu, ki je to zares zmogel, in basta! Prepotentne tendence nekaterih dirigentov, režiserjev in direktorjev mnogokrat marsikje delajo več škode kot koristi opernemu svetu.

Je milanska Scala torej kljub vsemu najbolj veličastna?

No, tega pa že ne bi trdil. Draž intrig in spletk je v meni podžigala pozitivno kljubovalnost, a v Italiji je bilo lepše peti v Rimu, še lepše v Palermu. Zelo radi so me imeli v Bastilli, kjer sem za začetek odpel 12 Hoffmannov. V naslednjih sezonah so odpovedovali različni tenorji, celo Vilazon, in koga so poklicali od danes na jutri? Našega Janeza, seveda. (Smeh.)

Z mariborsko opero ste se pred kratkim vrnili iz Japonske, kjer ste nastopili v 15 mestih. Kako ste jo tokrat doživeli?

To je bilo zame že osmo gostovanje na Japonskem. In tokrat so bile razmere najtežje. Poleg solistov mariborske opere so povabili tudi nekaj svetovno znanih, ki pa se niso kaj prida izkazali, čeprav so jih stregli od spredaj in zadaj. Od vseh se je najlepše predstavila tudi ljubljanski publiki priljubljena sopranistka Kristina Kolar z Reke. Če jo bo le podprl kak pameten in pronicljiv impresarij, je ona trenutno med najboljšimi na svetu. Med 18 predstavami Aide je bila tista, ki sva jo pela Kolarjeva in Lotrič, prepoznana kot najboljša na turneji.

Veliko nastopate, potujete... Kdaj pa boste uživali na svojem ranču?

So bili časi, ko sem bil prost le nekaj dni na leto. Tempo se je malo umiril in zdaj že najdem malo več časa tudi za dom. Dokler pa sem v taki formi in dokler boljših pevcev iz tujine ali domovine ni na vidiku, o slovesu od odra ne razmišljam. Poklic opernega pevca ni služba, ampak poklic, kar pa mnogo pomilovanja vrednih uslužbencev težko razume. Hčeri sledita očetovemu glasbenemu vzoru, sin pa se je odločil za ekonomijo.