Ko se Svetlana Makarovič, ki zase pravi, da je včasih čarovnica, spomni, kaj je oblast nekoč počela z obtoženimi čarovništva, se v njej vedno znova utrdi sovraštvo do Katoliške cerkve: »Ki jo absolutno sovražim. Globoko sem prepričana, da je katolicizem, povezan s klerikalizmom, največje zlo človeštva. Prepričana sem, da ima satan svoje gnezdo v Vatikanu.«
Svojega staranja se zaveda in za Finance je povedala, da ko si star, prihodnosti pač ni: »Živiš do naslednjega dne, tedna, nad tabo ni nobenega takega bremena, veš, da bo treba umreti. To sicer ni prav prijetna misel, a če jih je že toliko umrlo, bom tudi jaz.«
Zase je povedala, da je imela pisano življenje. Velikokrat je bila srečna in presrečna, a še večkrat obupana, zgrožena, na smrt prestrašena: »Pravim si, da sem že odživela svoj čas, vedno pa me spelje – samo še ta knjiga, samo še ta koncert. Gledam ledene sveče, skozi katere sije mesečina, in si rečem: 'Glej, mogoče je to zadnjič, da jih vidiš.' Zdaj pa sem si rekla, da se moram tega odvaditi. Saj sem že toliko videla, preveč, dopovedujem si, naj že pride tista ura, naj pride tisti čas, preveva me občutek, da bo potem počitek. Zaradi mene me lahko potem predelajo v whiskas, kaj me briga.«
