Štef, kot mu pravijo prijatelji, je simpatičen mladenič s Ptuja, nekoliko zadržan, vedno iskren, dobrosrčen in čustven. Zanesljiv prijatelj, ki mu mladost ni bila postlana z rožicami, se je s trebuhom za kruhom odselil od doma in se končno našel – kot član fantovske skupine Game Over.
Odtlej ga vsi poznamo kot Steffania, ki je najprej zaslovel kot plavolasec iz omenjenega tria, po njegovem razpadu pa je ustanovil svojo skupino Sexplosion. Mediji so ga nemalokrat prikazovali kot srečnega moškega s srečnim otroštvom, žal pa je bila zgodba popolnoma drugačna – polna bolečine, tragike in besa, ki je vedno tlel nekje globoko v njem.
»Ne obupaj, če hudo ti je, kar ne ubije, to ojača te,« je delček besedila zadnje pesmi skupine Game Over, katere avtor je ravno 38-letni Steffanio. Ki so za glasbenika postale nadvse pomenljive maja lani, ko ga je doletel še en šok. Začelo se je, ko je našel bulo na vratu. Sledil je obisk zdravstvenega doma, kjer so mu nič kaj optimistično povedali, da je najbrž levkemija, morda rak. Življenje se mu je v trenutku obrnilo na glavo. »Spomnim se, da sem v zdravstveni dom odšel s kolesom in odprtim dežnikom, ker je deževalo. Po novici, ko sem se vračal na Tomačevo, pa nisem opazil niti dežja niti ljudi okrog sebe, dežnik sem nekje pozabil, vse se je spremenilo,« danes pripoveduje glasbenik.
Dva dneva je bil v globoki depresiji, neprestano je jokal. Nato pa je v nekem trenutku pogledal v zrak in si dejal, da je čas, da se postavi na noge in začne pozitivno razmišljati. Nehal je kaditi, začel je zdravo jesti (lotil se je 42-dnevnega Breussovega posta). »Na internetu sem našel kar nekaj strokovnega gradiva, ki mi je dalo veliko, začel sem se ukvarjati z alternativno medicino, vse v upanju na uspeh.«
Rak na bezgavkah
Minil je mesec in pol, ko so na onkološki kliniki ugotovili pravo diagnozo: Štef je imel maligni limfom, raka na bezgavkah v zelo agresivnem stadiju. Ugotovili so, da so se rakaste celice iz vratu razširile še na pljuča in jetra. A ob diagnozi je bila obetajoča pripomba: »Cancer hodgkin«, torej ozdravljiva stopnja raka. »Solze da, obup ne,« se tistih trenutkov spominja pevec. »Nisem hotel preveč prebirati o bolezni, ampak predvsem o tem, kaj moraš narediti, da bi jo premagal. Vsekakor mi je pomagalo pozitivno razmišljanje, o katerem govori tudi besedilo moje pesmi Ne obupaj.«
Začelo se je zdravljenje: še dva dneva pred prvim ciklusom kemoterapije je na portoroški plaži nastopal s skupino Sexplosion. »Od takrat sem se najbolje počutil le ob treh prijateljih in mami, ki se je s Ptuja preselila k meni v Ljubljano in mi je bila ves čas bolezni v oporo, saj je pot med spalnico, kuhinjo, kopalnico in sanitarijami kar naenkrat postala težko dosegljiv projekt.«
Stanje je zelo nihalo in v zadnjih treh ciklusih je dobil še bakterijo, ki je nevarna za druge bolnike, tako da so ga izolirali v samico. »Niti hodnika nisem videl, in to kar nekaj dni.« Jokal je tudi po dvajset ur skupaj, a je sam sebi vedno prigovarjal: »Kakor razmišljaš, tako se dogaja.« Štef meni, da si je prav s takšnim razmišljanjem rešil življenje. »Preden sem šel spat, sem si v mislih ustvaril naslovnico revije: Premagal sem raka!«
Za konec nam je zaupal še: »Ko greš v življenju enkrat čez vse to, postanejo tiste majhne stvari, ki so nekoč bile velikanske, kar naenkrat nične. Torej kar koli je negativnega, potem preprosto ne vidiš. Zdravje je toliko vredno, da sem po eni strani kar vesel, da sem to dobil, ker šele zdaj vidim, kaj je pomembno in kaj ne. V glavi se je vse spremenilo, rad bi pomagal ljudem, kot da mi je dano neko poslanstvo. Tudi skozi glasbo in svoje nove tekste, ki sem jih napisal v bolnišnici, bi rad povedal, da je vredno verjeti vase.«
