INTERVJU

Štefka Kučan: Ni se treba oblačiti v krivdo

Objavljeno 12. februar 2016 15.59 | Posodobljeno 12. februar 2016 16.00 | Piše: Nika Vistoropski

Na vhod je prislonila metlo, da bi videla, kod moram.

Pravi, da ima dve: z eno pometa, z drugo pa... No, lahko tudi koga spodi, če ji družba ni pogodu. Iskriva gospa je. Ko se je njen soprog Milan za kratek čas tisti dan vrnil domov, je takoj pokazala, da je za hece. Podrezal jo je, češ da jo je napačno parkirala, metlo, a Štefka, ne meneč se za šalo, je nadaljevala tok svojih misli. Nedavno so namreč pred domom zakoncev Kučan »demonstrirali«. Okoli 15 jih je bilo, ki se jim je zahotelo sežgati biografijo izpod peresa dr. Boža Repeta. Ker da je debela laž. In Štefka, ker je dama, je protestnikom prinesla čaj. Upam, da je bil tak z medom in limono, ki sem ga pila tudi jaz. Tisti je bil res dober.

Če je družba zdrava, ima distanco do same sebe, se torej ne jemlje tako zelo zares. Tudi človek je zrel, ko norčevanja iz osebnih napak ne doživlja, kako bi rekla, osebno? Kako vi, gospa Štefka, žena prvega predsednika, gledate na sodobno Slovenijo? In predvsem – kako se počutite?

Ne počutim se dobro. Skrbi me. Vidim probleme in težave, porušene odnose. Glede na svoje izkušnje morda bolje razumem zgodovino konfliktov in opuščanja njihovega reševanja. Res pa je tudi, da je humor včasih pomagal pri spoznavanju, kaj je tisto, kar smo dobro naredili in kaj moramo še popraviti. No, to še vedno delamo mi doma v družini, a zato, ker se dobro poznamo in smo skupaj že petdeset let.

Ni treba veliko, da drugega opozoriš na napačno smer, ki si jo je morda izbral. Mogoče malo poguma. Jaz to običajno naredim s pesmimi, ki imajo veliko vzgojne potence. Ko sva se kdaj na primer z Milanom znašla v predprostoru konflikta ali nerazumevanja in so začele zveneti strune, ki bi jih bilo težko utišati, sva vstopila v zakladnico človeštva. Jaz sem mu recimo zapela: Kaj se ti fantič v nevarnost podajaš, čez Savco v vas hodiš, pa plavat ne znaš! (Smeh.) On pa je z duhovito šalo prepodil napetost. Mi, Slovenci, imamo, no, vsaj iz mojih izkušenj – živim pa že več kot sedemdeset let – veliko sposobnost spletanja zdravega, a tudi pikrega humorja. To je pravo bogastvo.

Včasih je bilo treba veliko truda za razkritje afer. In nato so bile posledice. Danes je drugače. Vemo za vse, zgodi pa se nič. Točno veš: ta laže, ta je toliko ukradel, ta je to naredil! Kako to vpliva na navadnega človeka? Najverjetneje porazno, ko vidi, da je pravica samo pojem v slovarju.

Vprašanje, kaj razumete kot navadni človek.

Državljan Slovenije.

Ampak tega državljana Slovenije je s svojimi težavami in razmišljanjem ali značajem moč najti v slehernem poklicu in vseh starostih. Tako na dnu kot na vrhu družbene hierarhije. Kako pa naj se ta državljan postavi v dialog z mediji in institucijami? Saj to je pravzaprav enosmerna cesta! Včasih smo si praviloma želeli, da sta beseda, ki jo izgovorimo, in novica verodostojni. Danes pa se tisti, ki imajo priložnost in možnost spregovoriti, ne zavedajo odgovornosti za svoje besede. Neodgovornost potem preide tudi v medsebojne intimne odnose, kjer ima vsak občutek, da gre zgolj za govoričenje in da lahko...

CEL INTERVJU JE OBJAVLJEN V AKTUALNI REVIJI ONAPLUS, KI VAS ČAKA V NAJBLJIŽJI TRAFIKI. NANJO PA SE LAHKO TUDI NAROČITE NA BREZPLAČNI TELEFONSKI ŠTEVILKI 080 11 99.

image

 

Deli s prijatelji