Štiriindvajsetletni Nejc Rek iz Velenja, ki je nedavno izpadel iz resničnostnega šova Bar, se je moral v preteklih letih zaradi istospolne usmerjenosti soočiti s številnimi demoni. V svoji knjigi, v kateri piše o slovenski gejevski sceni, je razkril marsikaj, kar je osupnilo njegovo okolico, a zagotovo je razmerje z duhovnikom s štajerskega konca tisto, o čemer se bo govorilo še lep čas. »Ko se je zgodilo, sem bil star sedemnajst let, končalo pa se je hitro. Slišal sem, da ljudje govorijo, da naj bi me posilil, vendar nič od tega ne drži. V avanturo z njim sem se spustil popolnoma prostovoljno,« pripoveduje Nejc, ki o skrivnostnem duhovniku govori kot o dobrem človeku, ki si ga je želel spoznati. »Obiskal sem ga na delovnem mestu in ga opazoval nekaj časa. Videl sem, da me požira z očmi, kar mi je veliko povedalo. Pozneje sva si po naključju začela pisati prek spleta. Sprva ni želel niti povedati, kdo je, niti pokazati svoje fotografije, nato se je po prigovarjanju le omehčal. Kmalu sva šla na pijačo. To naj bi bil zmenek, ki se je sprevrgel v seks. Bil mi je res všeč,« se spominja svoje prve izkušnje z duhovnikom, ki je takrat komaj sedemnajstletnega Nejca spet povabil k sebi. »Odgovoril sem mu, da bom še razmislil in mu odločitev sporočil. Preden sva se ločila, mi je zagrozil, da nikomur ne smem črhniti niti besedice o tem, kar sva imela, ker bo v nasprotnem primeru povzročil velik škandal. Čez nekaj dni sem izvedel, da se je odselil. Baje zaradi boljše službe, čeprav tega ne verjamem. Mislim, da je bil glavni vzrok to, da se je ustrašil, da bi se izvedelo za naju, zato je raje pobral šila in kopita.«
Grozil mu je
V tem, da je imel razmerje z duhovnikom, Nejc ne vidi ničesar spornega. »Sprva sem se obremenjeval, ker sem bil z duhovnikom. Predvsem mi ni bilo vseeno, kaj bodo drugi rekli, če bi se razvedelo. Po pogovoru z nekaterimi bližnjimi prijateljicami in prijatelji se nisem več oziral na to, ker so mi dopovedali, da nisem naredil nič slabega in da bi se moral on bolj obremenjevati, saj je vsakodnevno pridigal, kaj je prav in kaj ne. Več kot očitno se je slabo počutil, saj mi je zagrozil, da če komur koli povem za to izkušnjo, da bo proti meni uporabil vsa protipravna sredstva in da bom že videl hudiča,« se spominja duhovnikovih groženj. Nejc pravi, da se po tistem nikoli več nista ne videla ne slišala. »Potem ko se je odselil, ga nisem iskal, čeprav mi je bil še vedno všeč. Mogoče se je vsega skupaj res ustrašil, si še do zdaj ni priznal in se raje umaknil v osamo ali pa si je ustvaril družino. Ne bi vedel. Mu pa želim vse najboljše, kjer koli že je,« pravi Velenjčan, ki je imel razmerje tudi z enim od slovenskih estradnikov. »Nisva imela nič resnega, čeprav sem si jaz tega želel. Je zelo znan estradnik, imena pa žal ne smem izdati, ker bi me to lahko stalo celo življenje,« skrivnostno pravi Nejc in dodaja, da je med estradniki in duhovniki veliko homoseksualcev, ki si tega ne želijo priznati. »Za to je kriva naša družba, ki ne sprejema drugačnosti in človeka takoj obsodi, da je slabši od večine, če ima rad moške. Posameznike spodbujam pri tem, da se najdejo, si dokončno priznajo, da se soočijo z resnico,« danes pravi Nejc, ki je tudi sam nekoč imel podobne težave. Da je drugačen, je začutil že v drugem razredu osnovne šole, v srednji šoli se je počasi začel odpirati in odkrivati gejevsko sceno. Mama je dejstvo, da je homoseksualec, dobro sprejela, medtem ko oče in brata na začetku niso bili ravno navdušeni. »Danes je položaj popolnoma drugačen. Vsi so sprejeli mojo usmerjenost in smo ena družina,« razlaga Nejc.
Eno leto z nasilnežem
Čeprav ga podpira veliko ljudi, je bil v preteklosti deležen zbadljivk, žaljivk in celo udarcev. »Med različnimi obdobji sem se srečal tako s fizičnim kot tudi psihičnim nasiljem. Za večino ljudi je bilo to, kar sem, nesprejemljivo in ogabno. Nekateri so se mi celo odpovedali, nekateri so me ustrahovali. Včasih me je bilo strah stopiti iz hiše in se sprehajati po mestu. Moj brat je imel prijatelja, ki me je vsakodnevno zmerjal, ker sem izgubil v dvoboju v košarki. Ko mu to ni več zadostovalo, se me je lotil še fizično, brat je zraven le opazoval in se mi smejal, namesto da bi me branil. Danes je moj brat čisto drugačen, spremenjen, odrasel. Sprejema me takšnega, kakršen sem, in mi pomaga,« pravi Nejc, ki je bil eno leto v nasilnem razmerju. »Stopnjevalo se je počasi. Od bolnega ljubosumja, metanja na cesto sredi noči, kraje denarja z bančnega računa pa vse do udarcev. Da o varanju s punco ne govorim. Še nikoli nisem bil tolikokrat tepen, tolikokrat ponižan. Ko si zaljubljen, žal ne vidiš slabih stvari na partnerju in ves čas iščeš le dobre, čeprav jih ni vedno, se slepiš, da se bo človek spremenil na bolje. Zame je bilo tisto leto nadvse težko, saj nisem vedel, kaj počnem narobe, da se do mene nasilno vede,« se s težkim srcem spominja peklenskega leta. S pomočjo prijateljev, h katerim se je večkrat zatekel, ko ga je nekdanji partner postavil pred vrata, se je Nejc rešil. »Če bi danes lahko izbiral, bi že prvič, ko me je udaril, spakiral stvari in za vedno odšel,« sklene.
