Spoznajte moška, ki nam krojita večere na kavču

Kavč. Odeja. Kokice. Vse je bilo pripravljeno, da si z ogledom kakšnega dobrega filma popestriva siv in dolgočasen zimski večer. Popoldan sva zaradi vseh obveznosti pozabila zaviti v bližnjo videoteko, zato sva se nadejala, da bova gotovo kaj našla na domačih TV-programih.

Udobno sva se namestila, prižgala najin novi televizor LCD, nato pa: »Prosim te, preklopi. Saj veš, da ne maram teh akcijskih filmov iz 80. let, ki si jih videl že milijonkrat.« Saj ne, da imam kaj proti mišicam Jean-Clauda van Damma, a če jih predvajajo večer za večerom, se jih človek naveliča. »Tistih solzavih komedij s tvojim pocukranim Ashtonom Kutcherjem pa tudi ne bom gledal,« je odrezavo odgovoril. Sledil je srdit boj za daljinec, na koncu sva obupala oba: jaz sem v roke vzela knjigo, on se je na Discoveryju učil preživetja z neuničljivim Bearom Gryllsom.

Ste se tudi vi kdaj vprašali, kako sploh poteka izbor filmov na slovenskih televizijah in kdo so pravzaprav ljudje, ki stojijo za tem? Priznam, ko sem šla po odgovore v naši dve največji televizijski hiši, torej v Javni zavod RTV Slovenija in Pro Plus, sem bila kar malce nastrojena.

Od Hollywooda do 
domače televizije

Pot filma od Hollywooda do domače televizije je dolga in vodi skozi številne korporacije, katerih glavni namen je, kakopak, zaslužek. Kot nam je pojasnil Igor Palčič, urednik tujega igranega sporeda na TV Slovenija, so oni zadnji v vrsti pri nakupovanju pravic. Film najprej pride v kinematografe, nato na devedeje in plačljive kanale, šele na koncu pridejo na vrsto televizije, ki so gledalcem dostopne prek kabelskih in satelitskih sistemov.

»Nekateri filmi nam kot javnemu servisu sploh niso dostopni, saj gredo neposredno na komercialne televizije. Te so po navadi v lasti velikih korporacij, ki sodelujejo z ameriškimi filmskimi giganti, kot sta, denimo, Warner Bross in Columbia Pictures,« je pojasnil Palčič. Filmi, ki so nagrajeni z oskarji, po navadi nastanejo v omenjenih produkcijskih hišah, zato jih praviloma vidimo le na komercialnih televizijah.

Javni zavod obenem zavezuje tudi zakon: imeti morajo več kot 50 odstotkov domačega programa, med tujimi vsebinami pa morajo predvajati več kot 50 odstotkov evropske produkcije. S tem, kot je povedal sogovornik, ni nič narobe: »Javna televizija je dober dosežek razvitih demokracij, saj ni takoj plen profita in komercialnih interesov, ampak skrbi za dvig duhovne ravni naroda, skrbi za ciljno publiko, predvaja drugačnost.«

Cilj komercialnih televizij je seveda drugačen, zato se razlikuje tudi način izbiranja filmov: »Običajno nas tuji in domači distributerji kontaktirajo kar sami, saj vedo, da smo zanesljiv partner. Filmom in serijam najdemo primerne termine ter jih tudi dobro promoviramo,« nam je povedal Branko Čakarmiš, ki bedi nad programom televizij Pop TV in Kanal A ter plačljivimi vsebinami paketov POP NON STOP in Voyo.

Dve predvajanji: 
do 6000 evrov

Čeprav film, preden pride na televizijo, glavne denarce že obrne, odkupi pravic za predvajanje sploh niso poceni. »Nekateri filmi so narejeni za popoldanski čas, nekateri za tako imenovani primetime, drugi za pozni večerni termin. Glede na to pa se gibljejo tudi cene. Če povem zelo okvirno, je cena za dvoletno licenco, ki vključuje dve predvajanji, premierno in ponovitveno, med 2000 in 6000 evri,« nam je povedal Palčič. Starejši filmi z manj znano igralsko zasedbo so seveda cenejši kot tisti z zvenečimi imeni. »Nekateri filmi, kot je, denimo, Iztrebljevalec (Blade Runner) iz leta 1982, postanejo tako imenovani evergreeni. Te ljudje vedno radi gledajo in zato tudi držijo ceno – podobno kot kakšen dober nemški avtomobil,« je še slikovito opisal naš sogovornik.

In kako je s tujimi serijami? Na nacionalki bodo kmalu začeli predvajati priljubljeno angleško nanizanko Miranda. Cena enega dela – sezona je sestavljena iz šestih – je nekaj manj kot 1000 evrov. Na Televiziji Slovenija za odkup filmov in serij tuje produkcije porabijo okoli milijon evrov na leto.

Na Pop TV o številkah niso hoteli govoriti, ker naj bi bilo to poslovna skrivnost. »Vsak distributer svojo pogajalsko ceno postavlja na podlagi rezultatov, ki jih film doseže na ameriškem trgu in globalno. Pri nas upoštevamo tudi obiskanost v slovenskih kinih, dosedanje izkušnje, poznavanje slovenskega filmskega okusa in potenciala, ki ga ima vsak film pri doseganju gledanosti. Končna cena je odvisna od pogajalskih spretnosti,« je pojasnil Čakarmiš in dodal: »Gledalci naših programov imajo zagotovljeno dobro filmsko ponudbo tudi v prihodnjih petih letih, saj smo sklenili dolgoročne pogodbe s filmskimi studii, kot so Warner Bros, Fox, Universal in Paramount.«

Pri serijah so osnovni kriteriji za izbor vsebinska ustreznost, zadostno število epizod znotraj določene sezone, časovna razpoložljivost in kakovost ustvarjalcev. »Se pa velikokrat zgodi, da naletimo na serijo, ki se nam zdi zelo primerna za slovenske gledalce, a jo žal v ZDA ukinejo že po prvi sezoni. Pri serijah je večkrat naš, torej evropski televizijski okus zelo drugačen od ameriškega,« nam je še povedal Čakarmiš.

Tudi izbor žanrov omejuje zakon, ki pa se ga, kot ugotavlja Palčič, komercialne televizije bolj slabo držijo: »Pred deveto uro zvečer je namreč prepovedano predvajati filme z oznako 12+. V tako imenovanem primetimu, torej ob osmih zvečer, gledalcu ne moreš težiti s kakšnimi mračnimi trilerji in grozljivkami. Postaviti romantično komedijo v pozni večerni termin pa tudi ni to, kar ljudje pričakujejo.«

Na Pro Plus filme in serije uvrščajo v sheme televizijskih programov z upoštevanjem njihovega značaja. »Tako na Pop TV ni prostora za grozljivke, najdete pa jih na Kanalu A in Kino. Prav tako poskrbimo, da so prave oddaje ob pravih urah, pozorni smo na najbolj občutljive gledalce, na otroke in mladostnike. Eden od načinov, kako ustvariti gledalske navade, je tudi predvajanje določenega žanra na določen dan. Včasih uporabljamo tudi ta pristop, pri čemer pa moraš imeti na voljo dovolj zanimivih filmov za ciklus,« nam je še pojasnil Čakarmiš.