NE EKS

Šport, TV, penina

Objavljeno 12. december 2017 22.48 | Posodobljeno 12. december 2017 22.48 | Piše: Marija M. Kotnik

Ni mi všeč, da so peneče se vino razvrednotili; ne s slabšanjem kakovosti, ampak ker ga pijejo ob vseh mogočih in zlasti nemogočih priložnostih.

Peneče se vino Foto: Shutterstock

Priznam, rada imam penino, še raje šampanjec, seveda ob posebnih priložnostih in takrat, ko si ga res zaželim. Priznam pa tudi, da mi ni všeč, da so pijačo v zadnjem času razvrednotili. Pa ne s slabšanjem kakovosti, ampak z dejstvom, da ga pijejo ob vseh mogočih in zlasti nemogočih priložnostih. Pa tudi nič ne de.

Sem nemara pač ena tistih, ki jih taka reč zmoti; še posebno če se mi zazdi, da trkanje s kozarci penečega se vina resnično ne spada v osrednji televizijski dnevnik, kaj šele na vsako športno prireditev ali na vsako procesijo.

Za tiste, ki morda ne vedo, le hip preteklosti: šampanjec je posebno vino, ki ima svoj prostor pri slovesnostih v številnih kulturah. Njegova domovina je Francija, kjer je pred nekaj več kot tristo leti pater Dom Perignon bolj po naključju pripravil peneče se vino. Pozneje se je iz tega naključja razvila tista vsem znana, kontrolirana proizvodnja penine, ki so jo s postopkom metode champagne (danes znana tudi kot klasična metoda) dodelali vinarji v pokrajini Šampanja, zibelki šampanjca. Pa še: šampanjec se lahko imenuje le peneče se vino iz te francoske pokrajine, vsa druga, ne glede na način proizvodnje, se lahko imenujejo le penina.

Več kot dve stoletji je bil le pijača kraljev, plemstva in bogatih trgovcev ter posestnikov. Na vseh evropskih dvorih je bila statusni simbol in nepogrešljiv družabnik glamurja. Ime kraljevsko vino pa je šampanjec dobil tudi zato, ker so se zaradi nedodelane tehnologije znatno lomile steklenice, zato so pridelali majhne količine.

Danes je penina dostopna domala vsakomur, kar je navsezadnje prav, in se pije ob številnih priložnostih. Njeno pravo mesto je seveda na slovesnostih, ko hočemo poudariti svečanost trenutka.
Poleg penečega se vina so tudi druge alkoholne pijače, na primer, dostopne vsem in vsepovsod, ne glede na to, kakšno sporočilo se pošilja tistim, ki določeno športno ali drugo prireditev spremljajo. In prav tu, se mi zdi, se vse skupaj začne.

No, začelo se je že pred časom, ko sem v prenosu komercialne televizije opazovala ljubljanskega župana in ga slišala, kako je zbrano množico na Kongresnem trgu, ki je huronsko vzklikala in slavila zlato kolajno košarkarjev, pozval, naj si kar privošči – pivo. Je brezplačno. O tem, kakšne so razmere z alkoholizmom v Sloveniji, nič boljše niti ne v glavnem mestu, kot se zdi, ni pomembno (za nekatere, kot kaže). Pa bi moralo biti, vsaj v javnem prostoru, če želimo vsaj malce spremeniti pivske navade Slovencev, ki so, kot opozarjajo strokovnjaki, precej problematične.

Slavje je pač – slavje, in naj »se vino toči in pesem poje«, bi rekli veseljaki in tisti, ki jih te stvari pač ne motijo, še manj zanimajo.

Tudi te dni sem morda z nekaj nejevolje, čeprav v prav prijetnem trenutku, opazovala, kako televizijske kamere osrednjega teve dnevnika na osrednji televiziji kažejo, kako vrli športniki nazdravljajo s penečim se vinom. Eni z enim, drugi z več kozarci zapored.

To, da je Jakov Fak dosegel to, kar je dosegel in se po dolgem času zdravstvenih težav in okrevanja vrnil z osvojitvijo drugega mesta na eni od tekem za svetovni pokal v njegovi smučarski disciplini, je več kot vredno pohvale. Res mu od srca čestitam, da mu je uspelo.

Pomislek se mi je porodil ob gledanju športnega prispevka o tem, v katerem kažejo trkanje s penečim se vinom. Verjamem, da je šlo za poseben trenutek, a se mi vseeno zdi, da sta kazanje in trkanje (mimogrede: trkanje s kozarci, v katerih je peneče se vino, kaj šele original šampanjec iz Šampanje, ugledni poznavalci itak odsvetujejo) pa res malce preveč. Da ne zapišem celo neumestno. Še posebno v oddajah, tako tesno povezanih s športom. Že pred časom, ko sem po teve z navdušenjem spremljala kolesarsko dirko po Franciji in ko so kolesarji do Pariza prikolesarili s kozarcem penine v rokah, se mi je to zdelo neumestno in neprimerno. Tudi komentatorjema dirke se je takrat to zdelo precej nenavadno in oba sta se strinjala, da alkohol nima kaj iskati na športnih prizoriščih. Saj vem, da se mladi pa tudi tisti malo manj mladi požvižgajo na vsa opozorila, vendar vseeno …

Malce več distance novinarja ali voditelja, ali vsaj opozorila, še posebno v osrednjem, t. i. prime time terminu, da alkohol škoduje zdravju, zdravju športnikov pa sploh, ob takšnih priložnostih, če že morajo pokazati tudi trkanje kozarcev, v katerem je alkohol, pač ne bi bilo odveč.

Se mi pa zdi, da je odgovornim, vključno s tistimi na naših televizijah, to bolj malo mar. Aha, pa saj bodo menda zadostili svojemu poslanstvu že s tem, da bodo pet minut pozneje predvajali v velikem oglasnem bloku nekaj oglasnih sporočil o nevarnostih alkohola in kako ta ubija. In tako v krog, naokrog.

Deli s prijatelji