Spomenik, ki ni bil nikoli odkrit

Leta 1941 so Italijani v Dubrovniku preprečili razbitje Meštrovićevega kipa. Naložili so ga na ladjico, ki je pod težo Petra I. Karađorđevića skoraj potonila, ko so ga želeli odpeljati v Italijo. Ladijski motor se je pokvaril, Peter je lebdel na morski površini med vračanjem ladjice v pristan. Kralj se je vrnil. Še vedno je tam nekje. Meštrović je svoj Studenec življenja razstavil v osrednjem delu dunajske hiše secesije 1906. Njegov mecen in glavni mecen stavbe, ki jo danes poznamo pod nazivom Secesija, je bil Karl Wittgenstein, oče slovitega filozofa, eden najbogatejših industrialcev v monarhiji. Zanj oziroma eno njegovih vil je Meštrović naredil kar več pomembnih del, med drugim fontano Studenec življenja. Vila je bila v drugi svetovni vojni močno poškodovana in pozneje porušena. Meštrovič je fontano našel v starinarnici in jo odkupil.

Danes je postavljena v Drnišu. Skico za kip Joba je naredil leta 1941 v ustaškem zaporu, ko je vsak dan čakal smrtno kazen. S pomočjo Vatikana je bil pomiloščen in se pozneje odselil v Ameriko. Leta 1947 je bil Job eno najpomembnejših del na razstavi Muzeja moderne umetnosti v New Yorku. Dobre stvari imajo notranjo energijo, moč po samoohranitvi. Moč preživetja. Tudi če se za nekaj časa na videz umaknejo.

"Če pridete v Soboto, si ne pozabite ogledati poleg vseh drugih stvari tudi spomenik prekmurskim književnikom. Spomenik stoji ob široki, cvetlični poti proti gradu. Na desni strani, za mladimi topoli. Da ne boste iskali kakega bronastega ali marmornatega konja in na njem negibnega jezdeca! Ne, našli boste veliko kamenito knjigo na širokem podstavku. Knjiga je zaprta, na platnicah pa ima napise, ki kažejo, da je na tej zemlji tudi v davnini prebival slovenski človek, in da je na tej zemlji živel človek, ki je pisal za ta rod v njegovem jeziku; ustvarjal je kulturo za to zasužnjeno ljudstvo. Bili so težki časi, polni negotovosti, pa vendarle polni vere in upanja. Nič naj vas ne moti, ko si boste ogledovali ta spomenik, da še ni bil, kako pravimo: odkrit. Malce čudna stvar, ne?...Ta spomenik v Soboti, postavljen v čast prekmurskim književnikom, skromni, pa vendar dostojni prekmurski kulturi, tistim redkim ljudem, ki niso utonili v tujem, močnejšem narodu, a prav tako v čast prekmurskemu ljudstvu, ki v tisoč letih ni umrlo, ta spomenik ni bil niti nikdar odkrit, niti blagoslovljen. Odkritja vseh spomenikov se vrše na lepo nedeljsko predpoldne, ko sije sonce na mestne hiše; ljudje vrejo od vseh strani in se zgrinjajo okoli spomenika, ki je tačas še zakrit. Govorniki, in to so navadno člani odbora, ki si je nadel tako veličastno nalogo, kakor je postavitev spomenika, si brišejo čelo, se nasmihajo znancem, kakor bi hoteli pokazati, da niso vznemirjeni. Pri tem pa neprestano mislijo na govor, ki ga imajo v žepu in ki jim ga je sestavil bog ve kak pisun za kozarec vina. Med tem prihaja godba in ljudje vzklikajo, zakaj glej, pripeljal se je zastopnik oblasti, ako že ne sama oblast. V sprevodu so konjeniki, narodne noše, narodne dame, Sokoli, Slovenski fantje, oča župan, bivši in zadnji narodni poslanec, razni zastopniki iz drugih krajev in stotine izletnikov, ki so prišli pogledat malo mestece, kjer bo popoldne tako prijetna veselica.“

To je besedilo, ki ga je Miško Kranjec objavil v septembrski številki Mladega Prekmurca leta 1940. Zanimivo je, da so izid podpirali lokalni zasebniki, in v različnih številkah najdemo oglase, kot so radio in kolesa Rituper, perilo, srajce nudi poceni tovarna Šiftar Ludvik v Murski Soboti, enak oglas je za perilo in srajce poceni tovarne Cvetič Janez iz Murske Sobote.

Spomeniki in skulpture so postali del identitete mesta. So neke vrste orientir na ravnici. Kot se mi je zdelo čudno, ko mi je pred leti gospa iz Kranja dajala navodila za pot in je bila vsaka druga točka hrib. Hrib na levi, potem zaviješ... Pri nas tega ni. Kogar koli vprašaš za pot, nihče se ne orientira po hribih. Za to raje uporabljamo spomenike, skulpture.

Malo je javnih spomenikov in skulptur, ki postanejo tako vraščeni v mesto, da jih ne opazimo. Vrhunska dela, tako kot Meštrovićev Studenec življenja, ki ga je arhitekt Ignjat Fischer kot urbanistično intervencijo postavil pred HNK, postanejo neločljivi del nekega prostora. Dajejo mu značaj, pomagajo, da zadiha, dobi dinamiko.
Usmerjajo pogled, povzročajo ugodje kot zanimivi ljudje, ki se sprehajajo po mestu. Dobimo se pri spomeniku na topu, na klopi pri knjigi v parku, pri Štefanu Kovaču, ki je eno redkih kiparskih del slovitega Mikija Mustra. To knjigo, spomenik, ki ni bil nikoli odkrit in ga opisuje Miško Kranjec, je postavil arhitekt Feri Novak. Iz Cvetičeve in Šiftarjeve tovarne srajc je pozneje nastala tovarna Mura. Derviški ples se je zavrtel tako, da je mesto pred kratkim dobilo osem skulptur, ki so bile nekoč del zbirke tovarne Mura.

Osem vrhunskih del, z javnosti dobro znanim bikom Janeza Boljke, zdaj krasi središče mesta, ki tiho postaja neke vrste razstavni prostor kakovostnih spomenikov in skulptur. Pred tem so pomembni pomurski umetniki (Mirko Rajnar, Ignac Meden, Jože Denko) dobili priložnost, da postavijo skulpture na vpadnice v mesto, park ima poleg Novaka še litopunkture Marka Pogačnika, Trubarja Draga Tršarja, središče mesta fontano Irene Brunec in železniška postaja vrhunski Pozabljeni kovček Mirka Bratuše in Sandija Červeka. Sreča je, da je mestu uspelo odstraniti poskuse diletantizma, in tako je padel vrtni palček pred hotelom Diana. Nove urbanistične intervencije niso zgolj še en premik skulptur v prostoru.

Generacije Murinih delavcev in delavk so vsak dan hodili mimo njih ob pol šestih zjutraj, ko so se gnali, da dosežejo normo za Boss, Jaguar, Rene Lazard... in so bile del njihovega vsakdanjika. V najboljših časih jih je bilo šest tisoč. Tistih, ki so hodili mimo. Zdaj, ko tovarne ni več, ko bo zravnana z zemljo, ostane vsaj del tistega občutka, za kar je bilo zjutraj vredno vstati. Ko v mestu srečaš bika, te spomni na neki drugi čas. Kot okus bazooke. Vrne energijo in daje občutek, da ima tvoja pot pomen. Najboljši ostanejo, tako kot Meštrovićev Studenec. To je moč, ki jo imajo skulpture in spomeniki. Dajejo in vračajo energijo. Mimoidočim in tistim, ki znajo pogledati. Prostor naredijo prijeten, dinamičen v velikem in majhnem formatu. Ne glede na vse.

Kot bi rekel Miško Kranjec, če pridete v Soboto, si ne pozabite odeti bele Cvetičeve srajce ter si poleg vseh drugih stvari ogledati spomenika in izjemnih kiparskih del, ki vas mimoidejo. Čez hrib vam ne bo treba.