Šolniki so se zgražali, ker je igral na veselicah

Vlado Žabot. Pisatelj. Vasica Šafarsko, ki se skorajda drži malce večjega Razkrižja, je imela po pripovedovanju našega današnjega slavljenca vse do leta 1963 precejšnje težave z uveljavitvijo slovenskega jezika kot jezika vsakodnevne rabe v vseh porah življenja ljudi, ki v teh krajih živijo že stoletja, saj je omenjeni prostor spadal pod zagrebško škofijsko pristojnost (ko je govor o cerkvenih pristojnostih, uradne državne meje izgubijo praktično pomenskost!), in tako se je zgodilo, da so morali tukajšnji kleni ljudje vse skupaj vzeti v svoje roke. In tudi so, ko so cerkev preprosto zaprli, na zvoniku izobesili slovensko zastavo, župniku, sicer Hrvatu (maševal je v hrvaškem jeziku!), pa vanjo niso pustili – no, takrat se je tudi uradni Vatikan zganil, in danes ljudje lahko (končno!) poslušajo božjo besedo v slovenskem jeziku.

Župnik ga ni več videl

»Kot otroci smo radi uhajali na bregove bližnje magične Mure, kljub strogi prepovedi staršev, in se tam igrali. Tudi pastirsko šolo sem doživel in preživel, čeprav je bilo nekoč zelo mučno, ko je krava na paši poginila, pa sem domov prignal eno manj. To so bili časi, ko so učitelji tu pa tam koga tudi malo natepli pa tudi doma si jih še znal dobiti, da o vrstniškem tepežu niti ne govorim, in vse to te je, na neki prav posebni način, ojeklenilo in navadil si se upreti in včasih tudi vrniti. V gimnazijo, ki je bila v Ljutomeru (8 km od Razkrižja oziroma Šafarskega, op. p.), sem se vozil z zgodnjejutranjim delavskim avtobusom, in spomnim se, kako sem nekoč odšel v tamkajšnjo cerkev, ko sem zjutraj čakal na pouk, in me je, nič hudega slutečega, neka dokaj mogočna roka nenadoma začela lasati in me tudi dodobra zlasala, in ko sem vendarle uvidel, da je ta roka pripadala tamkajšnjemu župniku, sem tudi izvedel, da je lasanje njegova kazen za moj žvečilni, ki ga nisem odvrgel, ko sem vstopil v cerkev. No, ne tista cerkev ne tisti župnik me potem nista več videla. Glasbena šola mi je dala znanje igranja na klarinet in saksofon, tako da sem lahko hodil celo po veselicah in igral, a so mi šolniki tudi to kmalu prepovedali, češ da sta tako vedenje in življenje slab zgled, tudi zaradi pijančevanja, ki je povezano z igranjem po veselicah. No, sem pa potem na črno igral, čeprav, roko na srce, ne več tako pogosto, tudi zaradi tega ne, ker mi je v začetku te moje pripovedi omenjeni župnik, sicer Hrvat po rodu, ki pa je bil tudi kar dober organist, položil na srce misel, da je glasba v začetku dodobra izpiljena obrt, in šele ko obrt postane nekako samoumevno lastna, šele takrat lahko poustvarjalec ali pa celo ustvarjalec tej glasbi vdihne svojo dušo, in šele takrat se glasba lahko zaznava in prepoznava v vsej svoji brezmejno brezčasni polnosti in veličini. Sem se kar strinjal z njim. Ko smo se glasbeni prijatelji nekoč vračali z veselice, kjer smo igrali, se je iz neke stare hiše zaslišalo glasno muziciranje, ki pa z glasbo ni imelo neke slišne zveze, pa so kolegi odšli pogledat, kdo tako muči inštrumente, in so v tisti hiši naleteli na člane zasedbe Gnile duše, ki so predstavljali nekakšen punk band ruralne glasbene ustvarjalnosti, pa so jim, ogorčeni nad njihovim neglasbenim početjem, kar bobne naluknjali. Punk je bil pač zanje nekaj nesprejemljivega za naše takratno okolje. Svoje prve zmage in nekaj malega ljubezenskih porazov sem prestal na znani lokaciji, imenovani Bobri; je bilo kar zanimivo, moram priznati. Vseskozi me je zanimala literatura, in tudi v gimnaziji sem prosti čas med čakanjem na avtobus izkoriščal za branje. Najrazličnejša dela sem prebiral in, da ne pozabim, že v šestem razredu osnovne šole spisal svoj prvi roman, da, prav roman, a se je nekje izgubil in ga ne najdem več. Tako v osnovni kot v srednji šoli so nas, predvsem učitelji slovenščine, vendarle nekako vzpodbujali k ustvarjanju ali pa vsaj k malce bolj poglobljenemu ukvarjanju z maternim jezikom, kar je zame pomenilo neko posebno pozornost, saj se mi je že takrat dozdevalo, da sem če že ne velika, pa vsaj majhna žrtev stigmatiziranja naše družine. Po vojni so dobršen del družine po mamini strani pobili, in tako se niti nam, nič krivim, še manj dolžnim potomcem ni prav lepo godilo. Ko sem hotel sodelovati pri dijaškem glasilu, na primer, mi namerno niso dovolili. Hkrati z zanimanjem za literaturo se je vse bolj kristalizirala tudi odločitev za študij na filozofski fakulteti, za študij književnosti. In tako se je tudi udejanjilo!« zbrano in premišljeno izpoveduje življenjsko zgodbo, vseskozi tehtajoč izgovorjeno.

Debatirali do zore

»Odhod v Ljubljano je bila nova izkušnja. Stanoval sem z Adijem Smolarjem, že takrat je pisal in skladal, in vseskozi smo ga vzpodbujali, naj to ustvarjanje vendarle predstavi ljudem, pa je kar okleval in okleval. Prijateljevati sem začel s Ferijem Lainščkom pa z Igorjem Samoborjem. Življenje v študentskem naselju sem dojemal bolj kot kasarniško in sem se mu zavestno izognil, so bile pa zato diskusije s Petrom Božičem (pa še z marsikom iz tedanjega ljubljanskega kulturnega življenja!), na primer, ki so znale trajati zelo pozno v noč, nemalokrat tudi v jutro, in so ti pogovori vsekakor predstavljali vzporedno življenjsko izobraževanje, ki me je, to je nujno povedati, profiliralo kot osebo in osebnost. Spomnim se rahlega manka v poznavanju poezije takrat izjemno priljubljenega in tudi pomembnega poeta Tomaža Šalamuna. Prav ta rahli manko me je navedel k temu, da sem si k postelji prinesel čisto vse do tedaj spisane in izdane Tomaževe pesniške zbirke in jih potem prebiral in tudi vse prebral, no, potem sem se pa lahko suvereno vključeval v najrazličnejše pogovore s tovrstno tematiko. Spoštoval sem že pokojnega profesorja Jožeta Toporišiča. Stal sem na avtobusni postaji mestnega prometa, profesor Toporišič pa se je mimo peljal, in ko me je ugledal, tam stoječega, je stopil z avtobusa in me prijazno povabil k izpitu, saj je slišal, da počnem marsikaj in se izogibam prav izpitu pri njem, pa mi je namignil, da ni tako hudo, kot se mi dozdeva. Potem sem se res naučil in sem šel na tisti izpit in ga tudi uspešno opravil. Kafkov Proces je bila ena od usodnosti mojega razumevanja literature v obče, ustvarjanja literature pa sploh, saj sem počasi začel dojemati vseobsežnost ustvarjalnega procesa, predvsem tistega, ki upošteva duhovne prostore človeka, to magičnost izpovedanega, ki jo človek prepogosto zanemarja ali zlorablja. Pred časom sem potoval po Donavi in se seznanjal tudi z velikimi zgodbami tamkajšnjih trdnjav, in če ima poetika resnično lahko kakšno krivdo, ki se je morebiti niti ne zaveda, je to lahko tudi krivda poveličevanja najrazličnejših junaštev, katerih posledica je ogromno prelite človeške krvi in nebroj nepokopanih mrtvecev. Vse navedeno daje zgled pravilnosti tovrstnih junaštev in na neki prav poseben način celo opravičuje maščevanja vseh vrst. Evidentna negativnost, vsaj zame, ki pa tudi izpričuje in potrjuje človeško podzavestno nagnjenje k temi, ne k svetlobi!« še vedno počasi in pretehtano izrisuje najznačilnejše in tudi najpomembnejše trenutke svojega življenja.

Srečanje s strupenim morskim pajkom

»Ponosen sem na marsikaj, tudi na to, da sem pomagal udejanjiti kresnika, eminentno slovensko literarno priznanje, pa da sem bil poleg, ko smo zasnovali zbirko 100 slovanskih romanov, kar je pomembno predvsem z vidika skrbi za prevajanje teh romanov v najrazličnejše jezike. Ponosen sem tudi na svojo vasico Šafarsko, kamor se z ženo rada vračava in v najini hiši enkrat na leto gostiva prijatelje z vseh vetrov. Takrat z veseljem pripravim ribe pa divjačino tudi, saj kar rad kuham, likanja pa se ne lotim, saj tega preprosto – ne znam! Sem pa seveda radosten, ko se na našem dvorišču zbere pisana druščina pa Vladek (Vlado Kreslin, op. p.) kakšno zapoje, mi pa vsi pritegnemo in kakšno žganjičko po grlu spustimo ali pa kak deciliter vrhunskega vina, ki ga v naših krajih resnično nikoli ne umanjka. Ja, že ob pripravah na ta vsakoletna srečanja mi duša zapoje in potem kar poje in poje. Še nekaj omenjenih srečanj, pa se bo moja zgodba počasi zaključila, tega se zavedam vedno bolj in sem vesel, da sem preživel neprijetnost, ki se mi je dogodila ob obisku prijatelja Mateja Dolenca, bilo je na otoku Biševo, ko me je morski pajek dodobra prestrašil s svojim strupom. To je sila strupena riba. Ko so domačini gledali mojo dodobra oteklo nogo, so odkimavali z glavo, govoreč: 'Ako ima dobro srce, onda će preživjeti, ako ne...!' Nič kaj prijetno mi ni bilo pri srcu, še posebno ker je bilo tako vetrovno, da me niso mogli prepeljati do Visa k zdravniku. Od takrat se raje izogibam osamelcem med otoki, čeprav imam morje resnično rad!« pripovedovanje pripelje do sklepne misli, do sklepne besede.

Vlado, duša poetična, naj šafarske ravnice napolnijo tvoje srce tudi danes, ko praznuješ. Naj Mura počasi in vztrajno, čisto na rahlo valovi v tvoji občutljivi duši in naj te vedno in povsod spominja na dom, malce pa tudi na domovino. Stvarnik naj ti navdiha da za ustvarjanje tvoje pisateljsko pa zdravja naj pridoda, precej in še več. Jaz pa ti želim še kakšno dobro ribo pa kakšen okusen divjačinski golaž ter družbo ljudi, ki jih imaš preprosto – rad. Čisto tako, kot imajo tebe radi premnogi. Vse najboljše!