Podjetnica in manekenka Samanta Rejc Debevec, ki jo je slovenska javnost spoznala kot Samanto Škrjanec, je pred kratkim spregovorila o tem, zakaj je razpadel njen zakon z Borisom Škrjancem
. Čeprav je bilo med zdaj že bivšima zakoncema veliko trenj, je Samanta povedala, da je Borisa zapustila zaradi alkohola in nasilja.
Napisan v tretji osebi
Čeprav o zakonskih težavah ni pogosto govorila, se je temnolaska že pred časom odločila, da bo svoja čustva razkrila skozi pisanje. Po mukotrpni ločitvi se je lotila pisanja bloga, v katerem je razkrila, kaj se je dogajalo za stenami njenega doma.
»Blog je sicer napisan v tretji osebi, ampak je kristalno jasno, da gre za njo. Smili se mi zaradi vsega, kar je preživela, je pa tudi zanimivo, ker marsikatere podrobnosti ni povedala v intervjujih,« nas je na Samantin blog opozoril bralec.
Tukaj lahko preberete enega od šokantnih zapisov:
Priprla je vrata in ga našla na tleh. Spal je ob školjki in spominjal na nebogljenega otroka, ki potrebuje zavetje. Sedla je k njemu in mu tiho položila roko na obraz. Še vedno je bil njen mož, še vedno njena velika ljubezen. Še vedno je zanjo ostajal najlepša umetnina, čeprav z brazgotinami in okrušenimi konci. Legla je k njemu na tla in si želela, da bi vsaj za nocoj pozabila vse drugo. Da bi vsaj tisto noč spal ob njej mirno in čisto blizu nje, pa čeprav na mrzlih tleh kopalnice. Naglo je umaknil svojo glavo od nje in vstal. Ni vedela, koliko časa sta tako ležala na tleh, toda želela si je, da bi bilo tako za vedno. »Kaj pa misliš, da počneš?« Zapustila je tla kopalnice in omahovala med stenami hodnika. Sledila je njegovemu glasu do kuhinje. Pil je kar iz steklenice in ni odnehal, dokler ni bila skoraj prazna. Usedel se je na kavč, ona pa je še vedno stala za pultom v kuhinji in gledala za njim. V dnevni sobi ni gorela luč in videla je lahko le njegov obris. Skozi temo in solze je videla njegov pogled. Bil je tako poln prezira, da ji je rezal srce, košček za koščkom. Stala je še vedno pri pultu in ni imela moči, da bi se premaknila. Kot bi želela zamrzniti tisti trenutek in kriče oditi iz tiste hiše. »Če bi me kadar koli zapustila, bi te ubil. Zapomni si to.« Bilo je smešno, skorajda nesmiselno poslušati njegove besede, ko pa jo ubija vsak dan po malem. Za trenutek se ji je celo zasmilil, morda bi mu morala pomagati. Morda je bolan in potrebuje njeno pomoč. »Si slišala? Ali me nameravaš zapustiti?!« Močno jo je prijel za roko in odvlekel po hodniku. Na vrhu stopnic jo je spustil in porinil. Padla je in se nekje na sredi stopnic ustavila. Večkrat se je udarila, toda ni čutila bolečin. Samo neskončno nemoč, ki ji je trgala telo. Pobirala se je in obupano jokala. Prosila ga je, rotila. Nič. Porival jo je do vrat in jih zaloputnil za njo. Slišala je, kako je kliknila ključavnica in naenkrat je obstala v samih copatih in spalni srajci pred vrati. Je to sploh še njen dom? Je to sploh še njen mož?
