Šofiranje metroja ga je spremenilo

The Irish Times je njegov roman Na zlati obali (On the Gold Coast) uvrstil med 13 najboljših vseh časov, ki so jih o Afriki napisali Evropejci. In to še ni vse, 23. junija bo nastopil v Kongresni knjižnici v Washingtonu, 30. junija pa v Združenih narodih v New Yorku. Tudi na obisku v njegovi hiši v Ljubljani je opaziti, da je 70-letni Evald v življenju veliko prepotoval in doživel.

Prekmurščina je vaš prvi jezik, kot pravite. V katerem jeziku pa najraje pišete?

Ker je Prekmurcev malo, pa še tisti so v glavnem nehali brati, bi s pisanjem v prekmurščini težko preživel. Zato ostajam pri slovenščini in angleščini. Še dobro, da me veliko prevajajo in igrajo moje drame na vseh celinah, drugače bi bil pogosteje lačen kot sit. Saj veste, kako zgledno skrbi slovenska država za svoje umetnike, ki jim avtomatično odvzame pol honorarja.

Ste mogoče kdaj poskusili napisati knjigo v prekmurščini?

Knjige ne, za to ima prekmurščina, vsaj tista, ki jo obvladam, premajhen besedni zaklad. Sem pa nekoč napisal kratko zgodbo in jo potem prevedel v slovenščino. Ugotovil sem, da mi prekmurščina, v bistvu moj prvi, materni jezik, zagotavlja ekonomijo izraza, ki je v slovenščini in angleščini ne morem doseči. V teh jezikih se mi zgodi, da začnem razlagati tisto, kar hočem povedati, zato je treba ob koncu pisanja veliko črtati.

Kako se spominjate rodnega Prekmurja? Vam daje ustvarjalni navdih?

V Prekmurju sem preživel 21 let. V tujini 20 let. V Ljubljani živim od leta 1990, kar je 25 let. Vmes sem prepotoval pol sveta. Sem še vedno Prekmurec? Seveda sem in vedno bom, ampak zamejiti človeka na kraj, v katerem je odrastel, se mi zdi napačno, čeprav so otroška leta odločilna za človekov značaj in njegov poznejši pogled na svet. Ker pa je drugega sveta in drugih izkušenj v meni več kot Prekmurja, bi težko rekel, kaj mi daje večji ustvarjalni navdih, Prekmurje ali svet. Morda oboje? Oboje enako?

Vaše drame in radijske igre so uprizorili v 56 državah. Si vse ogledate, vse poslušate?

Kje bi našel čas? (Smeh.) Rad sodelujem na literarnih nastopih ali obiskujem premiere dram in predstavitve prevedenih romanov v krajih, kjer še nisem bil ali se vanje rad vračam. V Londonu, Washingtonu, New Yorku, Kairu, Kolkati, Džakarti, Tajpeju, Tokiu itd. Ampak če bi pretiraval, ne bi imel nobenega časa za pisanje in druženje z osemletnim sinom, ki je za moškega v mojih letih kljub vsem uspehom največja nagrada. Če je le mogoče, ga vzamem s sabo, njega in njegovo mamo, seveda.

Ste pravi popotnik, do zdaj ste bili v 96 državah. Katera je v vas pustila najgloblji pečat?

Težko je meriti globino in trajnost vtisov, ki jih v človeku pustijo izkušnje tujih držav in kultur. Veliko je namreč odvisno od tega, koga kje srečaš, na kakšne ljudi naletiš, kaj se ti zgodi. Šele potem pridejo na vrsto zgodovina, umetnost, kultura. Največ so mi vedno pomenili ljudje. Zato bi rekel, da so v meni pustile najgloblji pečat države, v katerih imam najboljše prijatelje. Če bi moral katero od teh držav izpostaviti, pa bi to bila Indija.

V Angliji ste živeli skoraj 20 let. Kako to, da ste se vrnili v Slovenijo?

Ker sem upal, tako kot večina mojih sonarodnjakov, da ustvarjamo nekaj zgodovinsko enkratnega. Žal smo bili, kot zdaj ugotavljamo, za kaj takega premalo zreli. Preveč sebični. Celo hudobni. Ne da bi si upali to kdaj priznati. Nikakor ne vsi, ampak ljudje, ki so se polastili vzvodov oblasti takoj po osvoboditvi. Zdaj bi morali veliko stvari popraviti, bojim pa se, da je za to prepozno.

V življenju ste opravljali tudi različne poklice. Katerega se najraje spominjate?

Poleg tega, da sem študiral in pisal, sem pomival posodo, anketiral mimoidoče za Gallupov institut, prodajal spominke, urejal enciklopedijo znanosti v Londonu, vozil podzemni vlak v Sydneyju, pisal scenarij v Hollywoodu itd. Od vsega se najraje spominjam vožnje podzemnega vlaka v Avstraliji. Tisto delo me ni samo največ naučilo, ampak me je tudi trajno spremenilo in izboljšalo. Pokazalo mi je, da modrost ni nujno doma v akademskih ustanovah, morda tam še najmanj. Ljubiteljsko rad tudi mizarim kot moj dedek in šivam hlače kot moj oče, ki je bil poklicni krojač.

Vaša hiša je kot etnografski muzej. Je v tej množici kakšen spominek s potovanja, ki vam je še posebno pri srcu?

Vsaka stvar v moji oziroma naši hiši je enako dragocena. Vsaka me ali nas spominja na nekaj, kar smo doživeli, ali na kraje, ki smo jih obiskali. Lahko bi izpostavil obtežilnik, ki mi ga je podaril švedski kralj, ali molitveno kolo na svetlobni pogon, ki mi ga je podaril dalajlama, ali fotografije uprizoritve drame Kaj pa Leonardo? v Tokiu ali kaj drugega. Ampak s tem bi delal krivico vsem drugim spominkom, ki polnijo našo hišo. Glavno je, da se ob pogledu na vsakega spomnim dragocenega doživetja, zato v hiši niso samo za okras, ampak zato, da me skupaj in vsak posebej ob vsakem pogledu povežejo s preteklostjo, z doživetji in leti, ki so v seštevku moje življenje.

Med letoma 1995–2002 ste bili predsednik Društva slovenskih pisateljev, letos pa ste postali predsednik Slovenskega centra PEN, mednarodne organizacije pesnikov, pisateljev in esejistov. Kako gledate na to funkcijo?

Kot na nekaj, kar so mi dobronamerni ljudje naprtili v trenutku, ko nisem bil dovolj pozoren. Ampak zdaj je prepozno za časten umik, zdaj moram zadevo odslužiti.

Vaša žena Jana je otroška pisateljica. Si med sabo pomagata ali raje piše vsak po svoje?

Pomagava si predvsem uredniško; ona, po izobrazbi dramaturginja, ima izjemen uredniški občutek, bolj prirojen kot pridobljen z izobrazbo, o tem ne dvomim, natančno ve, kje je kaj odveč, kaj zveni prisiljeno, kje se stvari ponavljajo, kje so nerodne ali premalo verjetne, in za vse to sem ji neskončno hvaležen, saj je moj prvi in najkrutejši bralec. Navsezadnje je po soglasni odločitvi upravnega odbora KUD Sodobnost International glavna urednica osrednje slovenske literarne revije Sodobnost – jaz sem se skromno, upoštevajoč svoja zrela leta, umaknil na položaj odgovornega urednika – pa tudi glavna urednica knjižnih izdaj Sodobnosti, zakaj ji torej ne bi zaupal? Zaupa pa tudi ona meni, kadar se lotim prve verzije katere od njenih del za mlade. In tako si oba zaupava, čeprav je ob takih trenutkih v hiši veliko kričanja. (Smeh.)

Bo ljubezen do knjige nadaljeval tudi osemletni sin Martin?

Trenutno je dogovor tak: pol ure branja, pol ure računalniških igric. Na splošno se tega dogovora drži; na trenutke celo bere dlje kot igra računalniške igrice. Njegovemu starokopitnemu očetu, ki še verjame v moč tiskane besede, je to seveda neizmerno všeč. Bomo videli, kaj bo prinesla prihodnost.

Pa pri vas? Pripravljate kakšno novo knjigo?

Seveda. Otrok hodi v šolo in šolska malica ni zastonj. (Smeh.)