Rene Mlekuž. Smučar. Iskriv, radoživ, priljuden na oko in uho, ena sama pozitivnost, ki veje iz njega nezadržno in vseskozi in kar naprej. Umirjeno zrel, čeprav se človek, ko je v njegovi družbi, nekako ne more pa ne more znebiti občutka, da je Rene vendarle znal in zmogel v sebi ohraniti tistega nabritega, navihanega, za vsako lumparijo pripravljenega žlahtnega zafrkanta.
Na intervju je prišla cela familija, z ženo Niko na čelu, njuno potomstvo pa sta predstavljala hči Lija in sinek Luka. Veste, to je ena taka družinska celica, o kateri človek lahko samo sanja. Toliko ljubezni in predanosti in razumevanja, da je vse skupaj, no, vsaj nekateri zavistneži bi temu lahko tako porekli – kičasto. Pa niti slučajno ni! Čas, ki smo ga skupaj preživeli, mi je dal potrdil, da se je vredno truditi za odnos, kakršnega so med seboj razvili Nika, Neža, Lovro in Rene. Ljubezen, spoštovanje, razumevanje. Ampak, Rene, slavljenec, beseda je tvoja.
»Ocenjujem, da sem se rodil s športom v sebi. Hitrost mi je bila od nekdaj všeč, mogoče tudi zato, ker je bil pokojni moj oče Rudolf, Ručko so ga klicali prijatelji, voznik relija in mi je kupil motor, ko sem bil še čisto mali. Zgražajočim se sosedom je mirne duše pojasnil, da ni s tem prav nič narobe, prav nasprotno, zanj je bilo bolj smiselno, da me on počasi in potrpežljivo nauči zrelega, odgovornega in strpnega obnašanja z motorjem, kot pa če bi si jaz sam svoje želje po tovrstnem početju tešil s tem, da bi si nekje motor sposodil, na skrivaj, seveda. In se potem v nekaj minutah želel naučiti in sam sebi dokazati, kaj vse zmorem početi z njim. Je pa res, da smo v rodni Slovenski Bistrici že kot mulci naredili nekakšne lesene skakalnice, na našem slovitem hribu Kuglu imenovanem, po katerih smo se potem s fenomenalnimi kolesi poniji podili. Enkrat sem domov svoje kolo prinesel v dveh delih, ker mi je pač uspelo in skakalnico in kolo polomiti, sam sem ostal pa v enem kosu, hvala bogu!«
Odbrenkal po nekaj urah
S smučarijo se je začel ukvarjati že s petimi leti. Po čistem naključju, pravi. »Ko sva z očetom nekega dne smučala na Pohorju, je bila tam postavljena neka proga, pa mi je oče dovolil, da sem se po njej zapeljal, kar je bilo super, no, potem naju je pa pri tem mojem početju zalotil Jože Gazvoda (njega dni trener smukaškega dela reprezentance smučarske, op. p.) in je najprej mene, potem pa še očeta rahlo okaral, a ne tako hudo, da mi ne bi dovolil še enega spusta po tisti progi, in očitno je v meni zaznal potencial – pa se je začelo. Prvi dve leti so me starši vozili na treninge v Maribor, pri sedmih sem se pa že kar sam odpravil na avtobus, s celotno opremo, in potem sem na treninge hodil, oziroma sem se vozil, kar sam. Takrat sem imel še zelo dolge lase in nekega dne me je na avtobusni postaji v Mariboru iznenada ženska zagrabila za rame in me je, s celotno opremo vred, odvlekla v svoj lokal, češ da je v meni prepoznala deklico, ki je pobegnila od doma. Nič ni pomagalo, da sem ji na vse kriplje dopovedoval, da nisem ne punčka ne pobegnil. Ženska je bila neomajna v rešiteljski vlogi in šele prihod policije in mojih staršev jo je odtajal.«
Poleg smučanja si je zelo želel igrati kitare, Rene poudari, da je zlasti rad poslušal pesmi Andreja Šifrerja, vendar je po nekaj urah brenkanja zaradi pomanjkanja časa moral opustiti misel na glasbeno kariero. No, navadna šola pa je seveda morala biti. Navihani Rene pove o tem: »Učiteljem smo znali pripraviti kakšno tako ta hecno, seveda. Tako smo učitelju kemije, ki se je sila rad naslanjal na rob mize, pogosto namazali rob z dokaj debelo plastjo krede, potem je pa revež ves dan okoli hodil s tisto črto kredasto na hlačah, mi smo se pa zabavali!«
Po osnovni šoli se je podal na srednjo turistično, tudi zaradi jezikov, pravi. »Štiri leta dokončam, mature pa ne opravim, ko pa sem jo potem, po osmih letih od dokončanja šole, vendarle opravil, sem v avtu tulil od sreče in veselja, da je tudi to za mano. Trenirati sem potem začel zelo intenzivno, Igor Popenko je bil moj prvi trener, Stojan Puhalj mi je pa zagotovo največ dal. Se spomnim prvega srečanja z njim, na ledeniku Ledine je bilo. Čakali smo ga na koncu vlečnice, in ko je prišel, smo seveda mislili, da se bomo v dolino spustili, on nas je pa najprvo lepo pozdravil, se nam je lepo predstavil, potem nas je z vso opremo vred in v pancarjih obute poslal na skrajni vrhnji rob ledenika, kar je v praksi pomenilo vsaj uro in pol gazenja v hrib. Rezultati so prišli, in to kot posledica trdega dela.«
Zanimivo: vsem mojim intervjuvankam in intervjuvancem, ljudem, torej, ki so v življenju nekaj dosegli, je lastno trdo in še enkrat trdo delo!
Smisel življenja
Prvo tekmo svetovnega pokala je Rene odpeljal v Kranjski Gori, »že naslednje leto sem v ameriškem Park Cityju osvojil prve točke svetovnega pokala, potem je prišlo tisto zame naravnost fenomenalno drugo mesto na tekmi svetovnega pokala, v Švici, to je bila nadomestna tekma za odpadli Wengen, ko sem s startno številko 64 kot sneta sekira priletel po prvem teku na osmo, po drugem pa na drugo mesto. Sanjsko. Eden mojih največjih uspehov je 5. mesto na slalomu svetovnega prvenstva v Sankt Antonu leta 2001, saj sem ga dosegel po hudi poškodbi, ko sem se na tekmi v Kranjski Gori dodobra polomil! Mitja Kunc je bil na tistem slalomu celo tretji, Jure Košir pa sedmi. Kot ekipa smo razturali. Res dober občutek.«
Udeležil se je tudi olimpijskih iger v Salt Lake Cityju v ZDA, proti koncu kariere pa spoznal tudi Niko, in to prek njenih bratrancev, Sama in Marka, ki sta sinova znanega slovenskega hokejista Bojana Kumra, tudi udeleženca olimpijskih iger. »Zavezal sem se ji do konca življenja, kmalu sta prišla Neža in Lovro, smisel mojega in, mirne duše lahko zapišeš, tudi najinega življenja. Družina je tisto nekaj, kar je v bistvu – vse. Vse drugo je pa lahko malo tako, za zraven.«
Rene rad kuha, je pa še rajši. »Dobiš me na testenine, na mehiško in japonsko hrano, suši bi lahko jedel vsak dan pa še vsako noč, garant. In, veš, Roman, zlahka bi se ti pridružil ob ravno prav ohlajenem škropecu, v kakšni prijetni senčki, ob morju, od koder bi imel ravno pravšnji razgled na oba otroka, ki bi se igrala v vodi. Tebe in škropec bi imel na desni strani, Niko pa na srčni, levi strani, pa bi bilo življenje izpopolnjeno do kičavosti, tako kot je to takrat, ko kak rojstni moj dan preživim s prijateljema, ki mi resnično veliko pomenita, s Sanijem (Bečirovićem, op. p.) in Dragom (Grubelnikom, op. p.), z zadnjim sva bila cimra v reprezentanci, najmanj 260 noči na leto sva v istem prostoru prespala, s Sanijem, ki je tudi iz Slovenske Bistrice, sva pa malodane brata, pa se imamo vedno znova neponovljivo!« sklene spominjanje in razmišljanje, ves čas potrpežljivo na voljo tudi radoživima Lija in Luka. Ja, radi se imajo, tile Mlekuževi. Radi pa še enkrat radi. Kar je ganljivo, da biti bolj ne bi moglo. Res je.
Rene, jaz ti želim, da se stvari ne bi kaj bistveno spreminjale, ker so takšne, kot sem jih videl in srčno zaznal za časa našega druženja, resnično ganljivo lepe. Če vam, vsem skupaj, Stvarnik še zdravja nakloni, boste imeli skorajda vse. Praznuj veselo in radostno, ker imaš kaj praznovati in tudi soljudem kaj pokazati. Tudi dandanašnji. Kajti to, kar sta z Niko ustvarila, je neprecenljiva neprecenljivost. Vse najboljše ti in vam želim. Iz srca!
Rojstnodnevno obdarovanje so omogočili:
Slaščičarna Maxi
Vinska klet Mastnak, Zdravko Mastnak, s. p.
Cvetličarna Gardenia, pasaža Maximarketa